“Začelo se je s prebiranjem dedkove poezije po zelo dolgem času. Na Majskem vrhu je imel svojo ljubo počitniško hiško, z majhnim vrtom in vinogradom. Moji otroški spomini nanjo so polni rojstnodnevnih praznovanj, trgatev in gobarjenja po haloških gozdovih.
Ko sem prebiral njegovo poezijo, sem imel občutek, da dedka spoznavam na novo, da dojemam Haloze skozi njegove oči. To “trdo, zbito zemlo” in podobe iz svojega otroštva, ki so ga tako zaznamovale, da jih je moral izpisati v svoji poeziji.
Vzporedno z branjem sem odkrival tudi fotografski opus Stojana Kerblerja. Njegove fotografije, podčrtane z dedkovimi verzi v mojih mislih, so me močno zaznamovale. Dojemal sem jih kot univerzalno, a hkrati zelo osebno zgodovino neke družbe, skupnosti. Počutil sem se dovolj angažiran, da se lotim odkrivanja krajev, ki vzbujajo tako intenzivno ustvarjalnost.
Na poti snemanja tega “haloškega filma” smo spoznavali izjemne ljudi, ki so bili pripravljeni z nami deliti delčke svojih življenj, spominov, upov, sanj, in nastala je pripoved, ki zrcali to pot srečevanja, zbliževanja in deljenja.”
– Vid Hajnšek, režiser
