Rok Biček (Razredni sovražnik) je deset let beležil življenje mladeniča, ki je odraščal v zelo neobičajni družini. Film je prejel glavno nagrado na Tednu kritike v Locarnu in vesno za najboljši celovečerec v Portorožu.
O avtorju
Rok Biček, rojen leta 1985 v Novem mestu, je na ljubljanski AGRFT diplomiral iz filmske in televizijske režije. Med študijem je posnel kratki dokumentarni film Družina, iz katerega je kasneje nastal istoimenski celovečerec. Mednarodno se je uveljavil s celovečernim prvencem Razredni sovražnik, ki je osvojil nagrado FEDEORA na Mednarodnem tednu kritike v Benetkah ter osem nagrad na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, prebil pa se je tudi med tri finaliste za nagrado LUX. Družina je Bičkov drugi celovečerec.
Avtor o filmu
»Prepričan sem, da bi moral dokumentarni film prikazati dejstva, ki odsevajo našo družbo, tako da ne manipulira niti z nastopajočimi niti z gledalcem. Najmočnejše je zavedanje, ob katerem spoznamo, da so se dogodki, ki jih opazujemo z varnega sedeža kinodvorane, resnično nekomu zgodili. In ta posameznik, tako podoben nam samim, se mora z njimi sprijazniti. Doživljanje sveta prikazujem skozi svojo poetiko s pripovedovanjem zgodbe, ki se ne trudi izogniti problematičnim temam. Sočasno pa je zraven še čustvena zgodba, ki zaobjema večni koncept staranja in življenja na splošno. /…/ Film nima predhodno napisanega scenarija. Lahko bi rekel, da je samo življenje napisalo scenarij, ki si ga sam nikdar ne bi mogel zamisliti. Svoje delo vidim predvsem v rahločutnem povezovanju teh situacij v krhko in hkrati čustveno močno celoto. Skušal sem predvideti sosledje dogodkov in se nanje fleksibilno odzvati; stremel sem k temu, da se moja prisotnost in vpliv čutita v kar najmanjšem obsegu. /…/ Če parafraziram Foucaulta, Družina vsekakor ni dokumentarec. Film, ki je pred vami, se ni podredil ničemur bolj pomembnemu od mojega okusa, mojega užitka, čustva, smeha, presenečenja, določenega strahu ali kakšnega drugega občutja, čigar intenzivnost bi zdaj, ko je prvi naval ob odkritju že mimo, precej težko upravičil.«
– Rok Biček
Kritiki o filmu
»S spretno uporabo nelinearne pripovedi uspe Bičku vdahniti življenje nečemu, kar lahko povsem upravičeno imenujemo dokumentarna različica Fantovskih let. /…/ Tako kot znamenitemu Linklaterjevemu filmu se tudi Družini posreči nor, a hkrati neprecenljiv in specifično filmski podvig: gledalcu ustaviti čas. V manj kot dveh urah se pred nami odvije deset let življenja.«
– Marco Zucchi, direktor Tedna kritike v Locarnu
»Dokumentarec, katerega pogled je ravno tako neolepšan, kot je nezloščena njegova fotografija, prepriča z odločitvijo, da se odreče poenostavljanju nekega zelo zapletenega življenja. /…/ Namesto da bi zlezel v mladeničevo glavo, se režiser spoji z njegovim okoljem in rezultat nas v enaki meri navduši in vznemiri.«
– Jay Weissberg, Variety
»Magnum opus Roka Bička je brezkompromisen primerek cinéma vérité /…/. Film ponudi toliko snovi za razmislek in toliko čustev, ki jih je treba identificirati, da je kumulativni učinek izčrpujoč, a hkrati resnično izpolnjujoč.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Kljub poznavanju in občudovanju dela Roka Bička me je dokumentarec Družina spravil v stanje osuplosti, da je mogoč po sto in nekaj letih filmske zgodovine tak, še neviden zarez v občutljivo človeško intimo. Da lahko kamera posname tako humano resničen in šokantno pretresljiv dokument. Da se v montažno domišljeni sopostavitvi izjemno posebnega in prepoznavno občega, patološkega in presežnega, pričevanje sestavi v filmski organizem, ki predstavlja kakovostni unikum v svetovnem merilu. Chapeau!«
– Gorazd Trušnovec, MMC RTVO SLO
»Matej Rajk je v filmu prikazan kot prizadeven oče, ljubeč brat in svobodomiseln moški. Biček ga snema z očitno naklonjenostjo, predvsem pa z izjemnim razumevanjem za to, kaj vse pomeni biti človek. Ganljivo poetiko najde v okolju, kjer bi to morda najmanj pričakovali.«
– Tina Poglajen, Dnevnik
»Družina je na prvi pogled morda res videti kot melodrama ter povrhu vsega še resnična zgodba, ki se vrti okoli boja za skrbništvo nad otrokom, a gre za nekaj neizogibno širšega in obenem molekularnejšega. Če je družba strukturirana kot vojna, je družina kot osnovna celica družbe kristal te vojne. Družina je kristalizacija tega kristala.«
– Marko Bauer
»Družina je s svojim neizprosno iskrenim prikazom življenja na socialnem in kulturnem robu Slovenije prepričljivo pokazala, da se širši družbeni problemi na koncu vedno lomijo na konkretnih posameznikih. Film je še zlasti prepričljiv, ker njegov režiser /…/ posnetega materiala ni zvezal v lahko razumljivo pripoved, ki bi gledalcem ponujala preprosto interpretacijo dogajanja. Za film je namreč značilna kompleksna dramaturška in časovno-prostorska struktura, ki nas sili, da si dogajanje osmislimo sami, s tem pa ostajamo aktivni gledalci, ki ne sprejemamo vsega, kar nam ponujajo vedno bolj populistično naravnani množični mediji.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec, FSF, Portorož
»Dokumentarec, ki je nastajal desetletje, je tako drugačen od vsega, kar smo vajeni v slovenskem filmu ali filmu nasploh, da se zdi, kot da na festivalu [v Portorožu] zares ni imel konkurence, ne samo med dokumentarnimi, temveč tudi med igranimi filmi.«
– Deja Crnović, Stop
Nagrade in festivali
Svetovna premiera in nagrada za najboljši film – Teden kritike, Locarno. Vesna za najboljši celovečerni film – FSF, Portorož. DOCUDOC, Maribor. Sarajevo. Zürich. DOK Leipzig. LIFFe. IDFA, Amsterdam.
