Po motivih iz Žižkovega dela Trojno življenje Antigone.
En planet, eno človeštvo, veliko držav veliko grozečih dogodkov. V poskusu, da bi razumeli kaj se dogaja na svetu film postavlja sodobne akterje v vloge Žižkove verzije starogrške tragedije. Slavljena kot junakinja odpora državni oblasti, se zdi Antigona priročen ideal za današnji čas. In vendar, ali gre res za emancipatorno junakinjo? Ali pa je tudi ona del problema? Čas je, da odkrijemo “odvratno mrmranje življenja” v svetu desnega fundamentalizma, klimatskih sprememb in neizmerne neenakosti. Antigona – Kako si upamo! predstavlja politično dramaturgijo, ki podžiga najbolj vitalna vprašanja našega časa.
Izjava režiserja
Ker sta se demokracija in drama razvijali hkrati in je današnji politični svet poln Antigon, je bila odločitev analizirati vzporednice med Žižkovo igro in resničnim življenjem, pravzaprav preprosta, čeprav, ne enostavna naloga, ker pozicije glavnih akterjev, tako v sodobnosti, kot v antični drami, niso vedno jasne. Največja junakinja antične drame – po Žižkovem mnenju – ni dobra oseba. Zdi se, da se bori za pravico »malih« ljudi in »božanskih« zakonov. Toda v resnici se zavzema le za pravice »establišmenta«. V Sofoklejevi izvirni drami Antigona odkrito pove, da jo vodi zgolj ljubezen do brata in da ne bi ukrepala za nikogar drugega.
Vprašanje, ki ga zastavlja Žižkova Antigona, je vprašanje pozicij v sistemu in poskusa kako iz sistema izstopiti. Izstop iz sistema seveda ne more bit preprost. Revolucije je potrebno ponavljati, a ob tem se neizogibno postavlja vprašanje ali ni v revolucija vedno le želja po novem gospodarju? O tem sem poskušal razmišljati v filmu, ki je asociativen in želi pustiti gledalca, da sam pride do svojih zaključkov.
SLAVOJ ŽIŽEK O NJEGOVI ANTIGONI (Bergen, 7.12.2019)
Najprej sem vzel Sofoklejevo zgodbo. Potem sem, v prvi različici Antigoninega velikega konflikta s Kreonom, v drugi igri odigral alternativno resničnost. Ona zmaga. Kreon pravi: »V redu, imaš prav. Dovolimo pokop.” Po mojem scenariju to povzroči upor, cele Tebe, so v ruševinah. Potem pride tretja različica. Medtem ko se Kreon in Antigona borita, nastopi Zbor in reče: »Oba sta izdajalca, uničujeta mesto. Oba bi morala biti likvidirana.” In Zbor vzpostavi nekakšen jakobinski teror in oba sta likvidirana. Tega nihče ne mara tega. Meni je vseeno.
O avtorju
Jani Sever (1963) je zgodovinar. Leta 1980 je pisal besedila, igral v punk zasedbah in objavljal poezijo v slovenskih literarnih revijah. Bil je novinar in odgovorni urednik (1996 – 2006) vodilnega slovenskega političnega tednika Mladina, ustanovil multimedijski portal Vest (2006) in produkcijsko hišo Sever&Sever (2011). Deluje kot producent, režiser in scenarist. Produciral je igrane filme, dokumentarne filme in TV serije. Režiral je dokumentarne filme Status Zero, Naš Triglav, Pero Lovšin – Ti lahko, Antigona – Kako si drznemo! in Ključ.
Festivali, nagrade
FSF – Festival slovenskega filma 2020 (najboljši dokumentarec, najboljša montaža, najboljši igralec), Jihlava 2020, Trieste film festival 2021, CPH DOX 2021, Atlàntida Mallorca Film Festival 2021,…
