Zgodba
Ko Abel izve, da se bo njegova šestdesetletna mati Sylvie poročila z zapornikom, ga zagrabi panika. Ob podpori svoje najboljše prijateljice Clémence bo naredil vse, da bi mamo zaščitil. Toda srečanje z Michelom, njegovim novim očimom, bi mu lahko odprlo nove perspektive …
Festivali, nagrade
Cannes; San Sebastián; Zürich; enajst nominacij za nagrado cezar, vključno za najboljši film, režijo, scenarij in igralca; štiri nominacije za nagrado lumière; nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film; festival frankofonskega filma Namur (najboljši scenarij); CineLibri (nagrada za najboljšo knjižno priredbo)
Iz prve roke
»Moja mama je dvajset let vodila gledališke delavnice za zapornike. Od svojega enajstega leta sem se družil z ljudmi, ki so prišli iz zapora – in se včasih tja tudi vrnili … Doma sem vedno srečeval hecne tipe. /…/ Tudi mama se je poročila v zaporu, jaz pa sem se takoj ujel z očimom, ki mi je odprl vrata v svet, o katerem nisem vedel ničesar. Vedno je zabavno opazovati dva svetova, kako trčita drug ob drugega. /…/ Po maju ’68 so bila sedemdeseta in osemdeseta obdobje uporništva in transgresije. Generacija, ki ji pripadam, je morda zato dobila občutek, da je treba staršem postaviti meje [smeh]. Nekaj tega je tudi v filmu: sin, ki skrbi za mamo, kot bi bil njen oče, in skuša v njeno življenje vnesti malce avtoritete. Misli, da je njegova naloga zaščititi mater – ne pred njeno norostjo, ampak pred srečo. /…/ Namesto intimne, zadržane družinske kronike sem iskal drznejšo, bolj izdelano pripoved. Ker sem izhajal iz lastnega življenja, si nisem mogel privoščiti, da bi posnel kroniko, saj bi vse skupaj postalo preveč transparentno. Raje sem vzel avtobiografske elemente in jih umestil v film, ki se poigrava z žanri, tudi s komedijo, in se tako izognil patosu tragičnih razsežnosti. Odnos med materjo in sinom je v filmu težko obravnavati. Zlahka zaideš pregloboko. Lahkotnejše ko je vzdušje, bolje za film in za gledalca. /…/ Želel sem, da bi bil film Nedolžen potopljen v glasbeni svet matere. François Truffaut je nekoč rekel, da imajo ljudje radi popularno glasbo, ker njena besedila nagovarjajo vse. V le dveh vrsticah pesmi začutiš, da avtor govori o tvojem življenju. Skušal sem posneti ‘pop’ film. Ne le pop v smislu žanra, temveč film, s katerim se lahko vsakdo poistoveti.«
– Louis Garrel
Kritike
»Namesto da se zapremo v svoje domove, se raje sprehodimo do kina, s čim bolj diskretnim in lahkotnim korakom, ter si oglejmo film, kakršnega že nekaj časa nismo videli: zabaven, smešen, inteligenten, ganljiv; skratka, z vsemi potrebnimi lastnostmi, da si za uro in pol oddahnemo pred koncem sveta. Avtor tega kraljevskega darila je Louis Garrel, ki v svojem četrtem celovečercu ponudi burleskno in izjemno prisrčno različico svojih mladostnih spominov.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Garrel prinaša duhovit in elegantno zgrajen film, ki veselo vleče vzporednice med igranjem in laganjem, med ‘biti’ in ‘pretvarjati se’, pri tem pa ostaja lahkoten, zabaven in izjemno dostopen.«
– Elena Lazic, The Playlist
»Od dobro namazanega scenarija /…/ prek duhovitih dialogov do sijajnih igralskih nastopov in inventivne režije /…/ – vse prekipeva od užitka v filmskem ustvarjanju in veselja do igre ter sestavlja čudovit poklon režiserjevi ljubljeni materi.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part
»Poleg briljantnih zapletov se je težko upreti lepoti svetlobe, iznajdljivosti nekaterih sekvenc, odlični izbiri igralcev … ter nenehni igri med resnico in lažjo, ki poganja to hudomušno zgodbo.«
– Ariane Allard, Positif
»Iskrena, osvežujoča in nadvse domiselna komedija. Zelo lep filmski trenutek. /…/ Očarljivo delo, ki izpolnjuje vse cilje filmske umetnosti: popeljati gledalca iz vsakdanjega življenja, prebuditi njegova čustva in mu ponuditi razloge za vero v življenje in ljubezen.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Garrel svoje junake potopi v kriminalno maškarado, ki jih bo osvobodila nevroz in laži, pri tem pa se poigrava s kodi žanra /…/ ter sebi in svojim trem partnerjem ponudi igrišče, polno presenečenj, po katerem se vsak od njih giblje z nalezljivim zanosom in precejšnjo mero samoironije. Film je smešen, živahen in ganljiv vse do hudomušno nekonformističnega razpleta.«
– Nicolas Schaller, L’Obs
»Najlepša sekvenca prikazuje lika Louisa Garrela in Noémie Merlant, kako v restavraciji simulirata ljubezenski prepir, da bi zakrila rop, ki se dogaja v ozadju. Način, kako se zaigrana situacija spremeni v izraz prave ljubezni, ki je bila predolgo zatajevana, je majhna mojstrovina scenaristike, igre in režije. Vzorčen primer posvojitve tropov klasičnega gledališča (Marivaux, Goldoni …), preoblikovanih na igriv in zelo doživet način. /…/ Louis Garrel se pri ustvarjanju te pogosto iskrive komedije ne izneveri svoji temi. Biti ‘nekomu sin’ (kateremukoli očetu, katerikoli materi, slavnima ali neznanima) je vedno zapor; boj s številnimi determinizmi; sprejem kletke kot zapuščine – kar dobesedno pove zadnji prizor. Toda vsakdo se lahko odloči, kdo se mu v njej sme pridružiti in komu bo dovolil izstopiti.«
– Jean-Marc Lalanne, Les Inrockuptibles
»Louis Garrel je s filmom Nedolžen ustvaril dragulj fantazije; zelo zabavno družinsko, romantično in kriminalno komedijo. /…/ V njej je nekaj Jacquesa Demyja /…/, kanček Ropa brez plena (The Killing) Stanleyja Kubricka in veliko ekstravagantne lahkotnosti v slogu ‘komedije ponovne poroke’ iz zlate dobe Hollywooda: film galopira med sinovsko melanholijo, čisto situacijsko komiko in dvoumnimi sekvencami, v katerih igra sama ponuja zelo zabavne napačne sledi. /…/ Velik ljudski cineast je rojen.«
– Guillemette Odicino, Télérama
