Bakary Diallo se leta 1917 prijavi v francosko vojsko, da bi bil blizu Thiernoja, svojega 17-letnega sina, ki je bil vpoklican proti svoji volji. Ko ju pošljejo na fronto, morata oče in sin skupaj preživeti vojno v francoski koloniji Senegal. Thiernoja navdušuje gorečnost stotnika, ki ga želi popeljati v osrčje bitke, a se mora najprej osamosvojiti in postati moški. Bakary medtem stori vse, kar je v njegovi moči, da bi svojega sina rešil pred bojem in ga domov pripeljal živega in zdravega.
Režiser Mathieu Vadepied je zamisel za film dobil že leta 1998, ko je pri 104 letih umrl zadnji pripadnik senegalskih enot, ki so ga v francosko vojsko vpoklicali leta 1914. Prvi bataljon senegalskih vojakov znotraj francoskega kolonialnega imperija je bil sicer ustanovljen že leta 1857, sestavljali pa so ga afriški vojaki tako iz Magreba kot iz podsaharske Afrike. Čeprav je bilo med prvo svetovno vojno v boj vpoklicanih kar 200.000 pripadnikov senegalskih enot, na bojišču pa jih je padlo 30.000, so bile njihove zgodbe doslej prezrte ali zamolčane.
Zgodba
1917. Senegalski kmet Bakary Diallo se pridruži francoski vojski, da bi bil v bližini svojega sedemnajstletnega sina Thierna, ki je bil prisilno vpoklican. Pošljejo ju na fronto in skupaj se znajdeta sredi vojne vihre. Thierno, ki ga želi poveljnik odpeljati v osrčje bitke, se mora osamosvojiti in postati moški, Bakary pa je pripravljen storiti vse, da bi sina živega in zdravega pripeljal nazaj domov …
iz prve roke
»Zamisel sega v leto 1998, ko je umrl zadnji senegalski vojak [Abdoulaye Ndiaye, star 104 leta, prisilno vpoklican leta 1914]. Ironija je, da je umrl le dan pred tistim, ko naj bi iz rok predsednika Jacquesa Chiraca prejel red legije časti. Ne vem zakaj, ampak v tistem trenutku sem pomislil: kaj pa če v grobu neznanega vojaka ležijo posmrtni ostanki moškega, rekrutiranega iz ene od afriških držav, ki so bile takrat pod francosko kolonialno oblastjo? /…/ Doseči smo želeli kar najširše občinstvo: tako mlade kot stare, tako tiste, ki jih zgodba zanima, kot one, ki menijo, da se jih ne tiče. Sporočilo, ki smo ga hoteli posredovati, je bilo, da brez priznanja skupne preteklosti ne moremo naprej, ne moremo popraviti tistega, kar je treba popraviti, ne moremo ustvariti družbe, ki bi temeljila na spoštovanju. /…/ Cilj filma je nekoliko utopističen: spremeniti naš pogled na družbo, pokazati, od kod izvira njeno bogastvo, njena raznolikost. Film naj bi sprožil vprašanja, vzbudil radovednost. Upam, da se bo dotaknil tudi tistih, ki so ujeti v svoje strahove; da bo pokazal lepoto različnih kultur, načinov življenja in jezikov; da bo prinesel sporočilo o sprejemanju in želji po drugačnosti – kajti v drugačnosti je moč. Bilo bi čudovito, če bi imel tak učinek. /…/ Poleg tega smo se seveda želeli pokloniti senegalskim vojakom in vsem moškim iz nekdanjih francoskih kolonij, ki so se borili, ne da bi kdaj dobili priznanje za svojo žrtev.«
– Mathieu Vadepied, režiser
»Za nas je zelo pomembno, da zgodbo sliši čim več ljudi. Upamo, da se jih bo ta mala, osebna zgodovina, skrita v Zgodovini z velikim ‘z’, dotaknila. Brez zadržkov priznavamo njen izobraževalni namen. /…/ Veliko je govora o integraciji in asimilaciji, a potrebujemo tudi zgodbe, ki govorijo o naši skupni preteklosti, saj bomo le tako lahko ustvarjali skupno prihodnost, skupno sedanjost. Ni naključje, da je v Združenem kraljestvu toliko Indijcev, v Franciji pa toliko Senegalcev, Maročanov, Tunizijcev in Alžircev. Priseljenci so prihajali v države, s katerimi so bili tesno povezani. Imamo torej skupno zgodovino, ki jo moramo povedati. In povedati jo moramo v celoti, sicer nekaj ni v redu. Ta zgodovina nam omogoča, da si rečemo: pravzaprav se že nekaj časa družimo in tega ne smemo pozabiti!«
– Omar Sy, igralec in soproducent
»Pisati o veliki vojni je zelo težko, predvsem zato, ker je šlo za negibno, statično vojno; z vojaki, ki so tičali v strelskih jarkih, ujeti med dva svetova. Druga težava je bila, da je virov o senegalskih vojakih zelo malo. Ni pisnih pričevanj, ni ustnega izročila. Imamo le nekaj kolonialnih romanov s stereotipnimi podobami in nekaj zgodovinskih esejev. Znašli smo se torej pred dvojnim izzivom: ustvariti dramo v statični vojni in rekonstruirati afriško zgodbo, o kateri vemo tako malo. Nazadnje pa smo morali najti še pravi zorni kot, pravo razdaljo, da bi zajeli vso kompleksnost odnosa med očetom in sinom – univerzalnega odnosa, kakršnega poznamo v vseh kulturah, vendar je tu prikazan v kontekstu vojne. /…/ Mislim, da smo nazadnje našli sodoben način, kako povedati vojno zgodbo /…/.«
– Olivier Demangel, soscenarist
Kritike
»Humanističen, a nepretenciozen film, ki želi pokazati in ne dokazovati. Pretresljivo.«
– Le Parisien
»Film drži skupaj /…/ intimna, tragična in presunljiva zgodba [o očetu in sinu].«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Omar Sy je v vlogi Bakaryja brezhiben.«
– Olivier De Bruyn, Positif
»Poučen in ganljiv poklon.«
– Frédéric Strauss, Télérama
Igrajo
Omar Sy, Alassane Diong, Jonas Bloquet, Bamar Kane, Alassane Sy, Amonata Wone
