Roland Emmerich, režiser ultimativnih blockbusterjev, kot so Dan po jutrišnjem, Dan neodvisnosti in 2012, prinaša nov znanstveno-fantastični spektakel o največji nevarnosti planeta Zemlje do sedaj.
Zgodba
Skrivnostna sila vrže Luno iz orbite in jo pošlje naravnost v trk z življenjem, kot ga poznamo – naravnost v trk s planetom Zemlja. Samo nekoliko tednov pred napovedanim udarom z Zemljo, ko je svet v totalni paniki in na robu uničenja, je izvršna direktorica Nase in nekdanja astronavtka Jo Fowler (Halle Berry) prepričana, da ima ključ do rešitve. Žal pa sta edina, ki ji verjameta nekdanji astronavt Brian Harper (Patrick Wilson) in teoretik zarote K.C. Hauseman (John Bradley). Ti junaki se bodo podali na nemogočo misijo v vesolje, tam pa bodo odkrili, da naša Luna ni ravno to, kar smo mislili, da je.
Neverjetni junaki se bodo odpravili na nemogočo zadnjo misijo v vesolje in za seboj pustili vse, ki jih imajo radi, le da bodo ugotovili, da naša Luna ni to, kar mislimo, da je.
V filmu Padec Lune (Moonfall) skrivnostna sila iztiri Luno iz njene orbite in jo s tem »izstreli« proti Zemlji. Trčenje Lune bi pomenilo konec življenja na Zemlji, kot ga poznamo.
Le nekaj tednov pred usodnim udarcem izvršna direktorica NASE in nekdanja astronavtka Jo Fowler (dobitnica oskarja Halle Berry) dobi idejo, ki bi lahko rešila naš svet pred uničenjem. Žal pa njeni ideji verjameta le Brian Harper (Patrick Wilson), moški iz njene preteklosti, in ljubek teoretik zarot K.C. Houseman (John Bradley). Ta skupina malo verjetnih junakov se poda na nemogočo misijo v vesolje, kjer odkrijejo neverjetno skrivnost o edinem Zemljinem »naravnem« satelitu.
Zanimivosti
V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je takratni ameriški predsednik John F. Kennedy prosil Američane, naj se odpravijo na Luno. Njegovi upi in sanje so se uresničili leta 1969 z misijo Apollo 11, kar je bil resnično izjemen dosežek človeštva. Vendar pa je, po teoriji filma Padec Lune, ta izjemen dogodek prikrival srhljivo resnico, ki bo leta 2022 pognala Luno proti planetu Zemlja.
Film Padec Lune je režiral Roland Emmerich, mojster spektaklov in znanstvenofantastičnih filmov katastrofe, kot so Dan neodvisnosti, 2012 in Dan po jutrišnjem. Dodatno pa njegovi filmi vedno vsebujejo tudi dobro mero humorja, zabave, tematike, s katerimi se lahko poistovetimo, izvirne like ter močna čustva upanja in verjetja.
Padec Lune je teorija, ki opisuje Luno kot nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar smo se učili v šoli. In to je bil Emmerichov navdih. »Obstajajo posamezniki, ki verjamejo, da Luna ni naravno telo,« se spominja Roland. »To se mi je od nekdaj zdela zanimiva ideja za film. Kaj bi se zgodilo, če bi to »telo« padlo na Zemljo? Seveda bi se morali spomniti načina, kako ga zaustaviti.«
Trk svetov fizike, posebnih učinkov in megastruktur
Emmerich ponovno premika meje žanra znanstvene fantastike in filma katastrofe – tokrat z raziskovanjem njegove vizije Lunine fizikalne megastrukture.
Skripta in snemanje je vključevalo obsežne razprave med scenaristi, znanstvenimi svetovalci, direktorjem fotografije Robbyjem Baumgartnerom in nadzornikom vizualnih učinkov Petrom G. Traversom. Postopek pisanja scenarija se je prepletal z ohranjanjem čim bolj verjetne fizike padajoče Lune, kar je na koncu samo po sebi oblikovalo zgodbo. »Že na začetku procesa smo imeli pogovore z znanstveniki o tem, kaj bi se zgodilo,« pravi Emmerich. »Pogovarjali smo se z nekom, ki je delal v laboratoriju za reaktivni pogon v Pasadeni in kar nam je povedal, je bilo izjemno zanimivo: če bi Luna izstopila iz svoje orbite, bi prešla iz sferične v eliptično orbito, ta pa se zmanjšuje in zmanjšuje, dokler ne trči. To je bila prva stvar, nad katero smo bili resnično navdušeni.«
»Potem smo se naučili, da ni pomembno, kako blizu Zemlji je Luna, gravitacijska sila bo vedno enaka,« nadaljuje in s tem oriše neprijetno dejstvo, ki je zahtevalo kreativno rešitev. »Vendar Luna v filmu ni naravna luna, zato se želi vrniti v svojo prvotno orbito. Tukaj smo se kreativno igrali, na kakšen način bo narejen njen pospešek.«
»Seveda so obstajale določene predpostavke, ki smo jih morali sprejeti, na primer, da je Luna megastruktura in ne samo trden kos kamenja,« razloži vodja posebnih učinkov. »V svoji notranjosti ima strukturo, in ta struktura ima gostoto. Okoli našega planeta kroži z določeno hitrostjo in na določeni razdalji. Morali smo ugotoviti, kako je lahko bilijone let krožila okoli Zemlje, dokler tega ni spremenil nenaden dogodek. Edini način, ki bi lahko spodbudil Luno, da bi na enkrat začela padati proti Zemlji je, da bi ji nenadoma vbrizgal veliko večjo maso, kot jo je imela prej. Tako da smo morali ustvariti anomalijo, ki bo Luni dodala maso in jo strmoglavila proti Zemlji. Kaj je ta anomalija, pa boste izvedeli v filmu.«
Film Padec Lune je režiral Roland Emmerich, scenarij pa je spisal skupaj s Spenserjem Cohenom in Haraldom Kloserjem. V glavnih vlogah so Halle Berry, Patrick Wilson in John Bradley, znan predvsem po svoji vlogi Samwella Tarlyja v Igri prestolov, poleg njih pa v filmu igrajo tudi Michael Peña, Donald Sutherland, Charlie Plummer, Eme Ikwuakor in Carolina Bartczak.
Igrajo
Halle Berry, Patrick Wilson, John Bradley, Michael Peña
