Zgodba
»Če vas smrt ne zanima, če nočete slišati o truplu, ki sem ga poznal še živega, če nočete vedeti, kaj se nama je zgodilo in kako je postalo truplo, potem raje kar takoj odnehajte. To ni zgodba za vas.« Tako začenja svojo pripoved šestnajstletni Alex, medtem ko z lisicami na rokah čaka na zaslišanje. Vse se je začelo tistega usodnega dne, ko ga je na odprtem morju zajel vihar. Med valovi se je prikazala jadrnica in v Alexovo življenje je vstopil postavni, očarljivi in v vseh pogledih sanjski David Gorman …
Film Françoisa Ozona, postavljen na obalo Normandije sredi osemdesetih let, je grenko-sladka zgodba o prvi ljubezni, polna sonca, glasbe in prekipevajočih čustev. Nostalgična časovna kapsula, s katero se režiser vrača k svojim filmskim začetkom in knjigi, ki ga je zaznamovala kot najstnika. Uradni izbor zadnjega (odpovedanega) festivala v Cannesu.
Iz prve roke
»Roman sem prebral leta 1985, ko sem bil star sedemnajst let, in povsem me je prevzel. Intimno je nagovarjal najstnika, kakršen sem bil. Knjiga je zelo igriva in domiselna v smislu jezika in zgradbe. Vsebuje risbe, odlomke iz časopisnih člankov, poglede iz različnih zornih kotov … Ob branju sem tako užival, da sem si rekel: če bom kdaj postal režiser, bo moj prvi film priredba te knjige. /…/ Po Božji milosti sem iz radovednosti roman znova prebral in presenečen ugotovil, da sem veliko prizorov in tem pravzaprav že posnel. Knjiga je ves čas napajala mojo domišljijo, čeprav se tega nisem zavedal. /…/ Filmi nastanejo, ko pride njihov čas. Da bi vedel, kako povedati to zgodbo, sem moral dozoreti. Odločil sem se ohraniti pripovedno zgradbo romana, dogajanje pa prenesti v Francijo in v čas, ko sem knjigo prvič prebiral. Film vključuje tako realnost romana kot moje spomine na tisto, kar sem občutil, ko sem ga prvikrat bral. /…/ Pomembno se mi je zdelo vzpostaviti iskren odnos do likov in posredovati čustva, ki sem jih imel kot najstnik. Včasih sem imel občutek, kot da znova snemam svoj prvi film, ampak z zrelostjo, ki sem jo pridobil z drugimi filmi. To mi je omogočilo, da sem o obdobju spregovoril z jasnostjo, hkrati pa z nekakšno nežno nostalgijo. /…/ Naslov filma je bil sprva Poletje ’84. Spremenil sem ga zaradi Roberta Smitha iz The Cure. Na vsak način sem namreč hotel uporabiti njihovo pesem In Between Days, toda Smith je rekel: ‘Žal mi je, ampak komad je izšel leta 1985.’ Tako sem spremenil naslov in Smith mi je dovolil uporabiti pesem. Zame film v resnici govori o letu 1984, saj sem bil takrat star šestnajst let. /…/ 1985 je bilo tudi leto, ko je umrl Rock Hudson in ko je v naša vsakdanja življenja vdrl aids. To je bilo zadnje leto nedolžnosti in brezskrbnosti, ko še nismo vedeli za to bolezen in nam še ni bilo treba skrbeti. /…/ Čeprav med snemanjem nisem vedel, da prihaja covid-19, bo film po tem, kar smo doživeli, dobil nov pomen. V njem je življenjska sila, nekaj zelo sončnega, čeprav govori o smrti. Glavni junak Alexis prestaja težko preizkušnjo, se nazadnje pobere, hkrati pa na to, kar se je zgodilo, gleda z nekakšno nostalgijo.«
– François Ozon
Portret avtorja
François Ozon (rojen leta 1967 v Parizu) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki mu niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, spolnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010), diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja V hiši (Dans la maison, 2012), študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013), svobodno priredbo kratke zgodbe Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014), priredbo filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016), erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017) in nazadnje z veliko nagrado berlinske žirije nagrajeno Božjo milost (2018), dramo o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi.
Kritike
»Mladost, ljubezen, smrt in moč filmske pripovedi so v srcu enega režiserjevih najboljših del. Film, opojen kot poletna pesem.«
– Bruno Deruisseau, Les Inrockuptibles
»V tem navdušujoče vijugastem primerku virtuoznega pripovedovanja se vedno presenetljivi François Ozon pokloni francoski tradiciji poletnega filma, ameriškim najstniškim filmom – in sam sebi. /…/ Režiser pripravi teren za nekaj zloveščega v slogu Ruth Rendell ali Clauda Chabrola, potem pa nas odpelje na popotovanje, ki ga nismo pričakovali: rezultat je nežen, včasih humoren, nedvomno pa avtorjev najbolj odkrito kvirovski film v dolgem času. /…/ Delo režiserja, ki je po devetnajstih celovečercih s tehničnega vidika veteran, a tokrat bolj kot kadarkoli prej daje vtis mladega mojstra.«
– Jonathan Romney
»Poletje ’85 si sposoja pravila najstniškega filma in filma o prvi ljubezni, a predvsem gre za sintezo avtorjevega opusa. Ne le da režiser zgodbo gradi okoli adolescentov (katerih starost se ujema z njegovo lastno v času dogajanja), pač pa se vrača k svojim najljubšim motivom: transvestizem, težavno razmerje z učiteljem, zlasti pa odnos do smrti skozi prizmo bolezni, izginotja, pokopa.«
– Baptiste Roux, Positif
»V devetdesetih letih so bili Ozonovi filmi brezsramno kvirovske, vročekrvne in hormonov polne zadevice; študije ljubosumja in strasti, ki so si drznile mešati melodramatično almodovarsko senzualnost s temačnostjo Patricie Highsmith. /…/ V tistih časih so se površja njegovih filmov kar iskrila od spolne energije – kot naježene dlake na goli koži –, medtem ko je v globini prežala nekakšna opolzka morilska nevarnost. Poletje ’85 nas spomni, zakaj je Ozonov slog tako edinstven. Film predstavlja dobrodošlo vrnitev h koreninam po dolgem obdobju, ko se je režiserjeva kariera z dramami, kot so Sous le sable, V hiši in Božja milost, zasukala v bolj resno smer. Omenjeni filmi so bili sicer res izvrstna dela, ki so utrdila Ozonov sloves mednarodno priznanega režiserja, a njegovi najbolj strastni oboževalci so že dolgo hrepeneli po seksi, na camp meječih trilerjih, kakršne je snemal nekoč.«
– Peter Debruge, Variety
»Poletje ’85 je v stilističnem smislu slasten nostalgični bonbon. Polo majice, fen frizure, plesanje s komolci, debele walkman slušalke na ušesih – kdorkoli je bil kot režiser okoli leta 1985 najstnik, bo užival.«
– Sandra Heerma van Voss, De Filmkrant
»Film, zgrajen kot policijska preiskava, se začne v stvarnem vzdušju, dokler nas Alexov glas ne odpelje šest tednov v preteklost … Od prvega pogleda, ki si ga Alex in David izmenjata na jadrnici /…/, pa vse do sekvenc, ob katerih nam poskoči adrenalin in nas oblije kurja polt. V Poletju ’85 se ljubita dva fanta, a homoseksualnost nikoli ni v središču zgodbe: celovečerec preprosto pripoveduje zgodbo o rojstvu ljubezni in sesutju iluzij, ko te trčijo ob resničnost.«
– Catherine Balle, Le Parisien
»Film je sončen, zapeljiv in nenavadno osvežujoč, celo ko stvari postanejo mračne. Gledalcu se zdi, kot bi se vrnil v kraj svojega otroštva in ga opazoval skozi odrasle oči – pogled je sicer zamegljen s spomini, a hkrati osvobojen najstniške kratkovidnosti, ob kateri se je nekoč vsako novo čustvo zdelo kot stvar življenja in smrti.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Čeprav pogosto deluje okorno in utegne gledalca spraviti v zadrego, o adolescenci spregovori z iskrenostjo in pristnostjo, kakršnima smo v filmih o najstnikih, ki so jih posneli režiserji srednjih let, redko priča.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Film, ki združi čare nebrzdane fikcije s privlačnostmi zbirke spominov, je hkrati nepredvidljiv in zlovešč, ves čas pa bolj prebrisan, kot daje slutiti njegova bleščeča površina.«
– Louis Guichard, Télérama
»Ljubezenska afera med dvema prekrasnima fantoma? Postavljena v osemdeseta? Ja, prosim! /…/ Vsej čezmernosti in nesubtilnosti navkljub gre za enega Ozonovih najbolj ganljivih filmov.«
– Elena Lazic, Little White Lies
»Film bi bil lahko zgolj še ena zgodba o mladostniškem odkrivanju ljubezni in spolnosti (homoseksualne ali heteroseksualne), a se izkaže za prelepo psihološko intrigo o fantu, ki odkriva svoja čustva, predvsem pa življenje samo.«
– Jacky Bornet, Culturebox, France Télévisions
—
Film je zelo primeren tudi za šolski ogled (za srednje šole).
Več informacij o možnostih organiziranja šolskih kinopredstav najdete na tej povezavi.
Teme za pogovor:
prva ljubezen, LGBT+, identiteta, soočanje s smrtjo, nostalgija, odnos z učiteljem, vloga umetnosti
Uporabno pri predmetih:
francoščina, psihologija, filozofija, film, angleščina
