Zgodba
Bretanja leta 1770. Slikarka Marianne dobi naročilo za poročni portret Héloïse, grofičine hčerke, ki je ravno zapustila samostan. A Héloïse se upira usodi poročene ženske in noče pozirati, zato mora Marianne nalogo opraviti skrivaj. Pod krinko najete družabnice jo podnevi opazuje, ponoči pa slika … Céline Sciamma (Pobalinka, Banda punc) v intimni, čutni zgodovinski romanci znova ujame trenutek osvobajanja ženske identitete – tokrat zaklenjene v zatohle patriarhalne kodekse 18. stoletja. Nagrada za najboljši scenarij v Cannesu.
Iz prve roke
»Takoj ko sem začela snovati film, se je izkazalo, da bo pri poustvarjanju zgodovinske preteklosti velik izziv področje intimnega, prikaz čustev. Čeprav so te ženske vedele, da so njihova življenja zakoličena vnaprej, so doživljale marsikaj. Bile so radovedne, inteligentne in želele so ljubiti. Njihova hrepenenja so bila morda res del sveta, ki je ta hrepenenja prepovedoval, a zato niso bila nič manj resnična. Ko so se sprostile, ko se je opreznost zrahljala, ko niso bile več pod pritiskom protokola, ko so bile same, so spet postale lastnice svojih teles. Tem ženskam sem želela vrniti njihova prijateljstva in vprašanja, njihovo držo, humor in željo po tekanju. /…/ Hotela sem posneti ljubezensko zgodbo. Pri pisanju scenarija sta me vodili dve nasprotujoči si želji. Najprej sem hotela korak za korakom prikazati občutek zaljubljanja, golo sedanjost ter užitek tega procesa. Tu se režija osredotoča na negotovost, obotavljanje in romantične pogovore. Po drugi strani pa sem želela povedati zgodbo o odmevu ljubezni, o tem, kako še naprej živi v nas, o njeni razsežnosti. Tu se režija osredotoča na spominjanje, film pa je spomin na to ljubezen. /…/ Je tudi pripoved o tem, kako umetnost, literatura, glasba in film našim čustvom včasih dovolijo zaživeti s polno močjo.«
– Céline Sciamma
Portret avtorice
Céline Sciamma se je rodila leta 1978 v pariškem predmestju Cergy-Pontoise. Na univerzi Nanterre je magistrirala iz francoske književnosti, na filmski šoli La Fémis pa diplomirala iz scenaristike. Na mednarodno filmsko prizorišče se je prebila že s prvencem Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2006), intimno lirično pripovedjo o treh najstniških dekletih, ki prvo ljubezen doživljajo na zelo različne načine. Film, ki je bil premierno prikazan v sklopu Posebni pogled na festivalu v Cannesu, je med drugim prejel prestižno priznanje Louisa Delluca in tri nominacije za nagrado cezar. Sledila je Pobalinka (Tomboy, 2011), še ena tenkočutna pripoved o tegobah odraščanja in vprašanju spolne identitete, tokrat s perspektive desetletne deklice. Film je odprl sekcijo Panorama Berlinskega filmskega festivala in požel navdušenje tako pri kritikih kot pri občinstvu. Tudi v svojem tretjem celovečercu Banda punc (Bande de filles), ki je leta 2014 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, je Céline Sciamma spremljala odraščajoče dekle, ki išče svojo identiteto, razpeto med lastnimi željami in pričakovanji družbe. S filmom Portret mladenke v ognju, ki je na letošnjem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij, ostaja osredotočena na ženske like, a tokrat slika njihovo intimo v drugi polovici 18. stoletja.
Kritike
»/…/ čudovito elegantna, enigmatična drama /…/, ob kateri kar drhtiš od estetskega užitka in strahu. /…/ Film me je spravil na rob stola. V njem je nekaj Hitchcocka – natančneje dve njegovi deli: Rebecca z mlado žensko, ki prispe v skrivnostno hišo s temačno preteklostjo, in Vrtoglavica z vseprisotnim moškim pogledom. Céline Sciamma vse skupaj prikaže skozi žensko perspektivo, skozi perspektivo poznavalstva, umetniške prilastitve, erotične zamaknjenosti. In ta pogled dobi tudi svoj odgovor. /…/ Kakšna zgodba o poželenju!«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Portret mladenke v ognju je zgodovinska romantična drama, ki je v nekaterih pogledih tradicionalna, v drugih napredna, v celoti pa tako prekleto resnična, da se vam utegne prej zdeti, da strmite v ogledalo, kot pa da imate oči uprte v filmsko platno. /…/ Ta veličastna ljubezenska zgodba pripoveduje, kako nas lahko naša najpomembnejša ljubezenska razmerja oblikujejo in nas ponesejo naprej, pa naj bo zato, ker nam življenje ponudi priložnost, ali pa zato, ker nam vzame milijon drugih. Film ujame občutek, kakršnega pusti v nas zadnji prizor Rimskih počitnic, in ga raztegne čez celi dve uri, v katerih niti en sam trenutek ni odveč.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Pritajeni čari tega popolnega filma se razkrijejo počasi in nepredvidljivo, kot v najboljših filmskih romancah. A to zgodbo o ljubezni, umetnosti in identiteti, porajajočih se na obrobju zgodovine, med takojšnje klasike povzdigne njen konec, z enim najbolj katarzičnih, srce parajočih prikazov vprašanja ‘kaj če’. /…/ Zaključni prizor bo preganjal srca in misli gledalcev še dolgo po tistem, ko se bodo končali filmski festivali, sezona nagrad … in to stoletje.«
– Mara Theodoropoulou, Film Comment
»/…/ očarljivi poklon ženski strasti in poželenju korenini v vzajemnem spolnem prebujenju, a se na koncu spremeni v zgodbo o veliko globlji, bolj duhovni vrsti ljubezni. Ta bi bila v napačnih rokah z lahkoto zreducirana na nazorne prikaze cenene erotike /…/, a ostri, sodobni scenarij Céline Sciamma, ki tonsko vseskozi ostaja zvest obdobju, je zaradi vsega, česar nam ne pokaže in kar ostane neizgovorjeno, le še bolj učinkovit.«
– Adam Woodward, Little White Lies
»Céline Sciamma se docela izogne melodramatičnosti; čustva prikazuje nežno in zvesto času, ki jih je raje potlačil v poglede in geste, kot da bi jih prelil v besede.«
– Isabel Stevens, Sight & Sound
»/…/ Med Noémie Merlant in Adèle Haenel /…/ je eksplozivna, tako rekoč fisijska kemija, ki je ne občutimo le v ljubezenskih prizorih, ampak vse od tistega dramatičnega trenutka, ko si ženski na koncu dolgega, mojstrsko zrežiranega prizora prvič pogledata v obraz.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Najdrznejša odločitev Céline Sciamma je, da v filmu ni uporabila glasbe. /…/ Tišina je napolnjena s subtilno oblikovanim zvokom. Šepet morja loči zgodbo od preostalega sveta, prasketanje ognja, ki gori v vseh prostorih, sublimno podčrta simbolni pomen plamenov /…/. Največjo moč ima srhljiva pesem žena, zbranih okoli ognja na nočni zabavi – to obredno petje /…/ ima strašljiv, poganski zven in se kot val prelije čez film. Po tem prizoru je vse nekoliko drugače.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Film prikazuje prostor žensk, kjer so moški izrinjeni iz kadra. To je film z ženskimi liki, ki raziskuje žensko poželenje z ženskega gledišča. Ne nazadnje pa je tudi zgodba o slikarki v času, ko so bila ženska umetniška dela spregledana in ljudje sploh niso vedeli za njihov obstoj.«
– Sheena Scott, Forbes
Igrajo
Adele Haenel, Luàna Bajrami, Noémie Merlant, Valeria Golino
