Nasilen incident na japonski šoli pokaže, da ima resnica več obrazov.
V dinamični zgodbi z rašomonovskim zapletom se pripovedne vrzeli polnijo z različnih perspektiv in se tako počasi osmišljajo. Aktualna tema odnosov v šoli je podana s sijajno empatijo in tankočutnostjo.
Zgodba
Ko mati ugotovi, da je za sinovo zaskrbljujoče vedenje odgovoren učitelj, odvihra v šolo in zahteva pojasnilo. A šele ko se zgodba odigra iz vseh treh perspektiv – matere, učitelja in otroka –, se pred nami postopoma izriše resnica.
Nekega večera v japonskem mestecu zagori stavba, v kateri je priljubljen bar. Požar je bil podtaknjen. Minato skupaj z mamo Saori z domačega balkona
opazuje goreče zublje in ji ob tem postavlja nenavadna vprašanja. Saori zaskrbljeno vrta v sina, dokler ji ne prizna, da ga v šoli ponižuje njegov učitelj, gospod Hori. Mama odločno odvihra v šolo. A uslužbenci, predvsem ravnateljica, so do nje zadržani. Po spletu dogodkov se izkaže, da resnica morda ni tako enoznačna – kdo v tej zgodbi je žrtev in kdo storilec? Učitelj namreč trdi, da je Minato tisti, ki nadleguje sošolce, še posebej nežnega Yorija. Pod urejeno povrhnjico majhne skupnosti začne brbotati in zdi se, da vsak od protagonistov s sabo nosi drugačno skrivnost in drugačno resnico.
Festivali, nagrade
Cannes (nagrada za najboljši scenarij, queerovska palma); Chicago (zlati q-hugo); Stockholm (nagrada FIPRESCI za najboljši film); Vancouver (nagrada občinstva); Karlovi Vari; Toronto; San Sebastián; London; Busan; Solun; Viennale; LIFFe 2023
Iz prve roke
»Zgodba opisuje incident /…/ na majhni šoli v notranjosti Japonske ter drobne iskrice, ki povzročijo velik razdor med tamkajšnjimi prebivalci. /…/ Razvoju scenarija sem se pridružil leta 2019 /…/. To je bilo, preden je svet na glavo obrnila pandemija covida, zato me je presenetilo, kako se v naši zgodbi zrcalijo razprtije med ljudmi, državami in etničnimi skupinami, ki smo jim danes priča po vsem svetu.«
– Hirokazu Koreeda
Kritike
»Koreeda nas poziva k razmisleku s kompleksno družinsko dramo o medvrstniškem nasilju, homofobiji, težavnih družinskih odnosih, nekritičnem spoštovanju nepopolnih avtoritet in širjenju govoric na družbenih omrežjih /…/. Film, ustvarjen z veliko moralno inteligenco in človečnostjo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ko se perspektive združijo, začne pred nami vznikati zgodba o zapletenem razmerju; o tem, kako prijateljstvo, ljubezen, sram in zavrnitev pogosto obstajajo hkrati. Vse vodi v pretresljiv zadnji posnetek, katerega končna interpretacija je prepuščena gledalcu. /…/ Ko razreže zgodbo in prikaže nevarnosti razdrobljenih perspektiv, nam režiser /…/ sporoča, da je sočutje več kot le naravno stanje človeka; je proces, ki zahteva nenehno širjenje našega vidnega polja. Po vsej verjetnosti še nisem videl boljšega filma o nespornem (in vse bolj aktualnem) dejstvu, da ne moremo nikoli zares vedeti, kaj doživlja nekdo drug.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Koreedova tankočutnost ne potrebuje dodatnih dokazov. Skozi leta je svoj opus plemenitil z vsakim svojim filmom, ga bogatil z novimi plastmi. Subtilnost filmske pisave in pogleda pa mu ne preprečujeta, da bi bil neposreden ali oster. Svet, ki ga prikazuje, je vedno prežet z nasiljem, tako družbenim kot vedenjskim, toda v ospredju je vselej človečnost: ta se kaže tako v režiserjevem razumevanju likov kot v okolju, ki jim ga zgodbe namenjajo. /…/ Eksistencialna potovanja nikoli niso lahka.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Pravi čudež – podrobno opazovana, globoko sočutna kronika zapletenih sodobnih življenj. Z drugimi besedami: film Hirokazuja Koreede.«
– Nicholas Barber, BBC
»To mojstrsko delo Hirokazuja Koreede je krhka mreža sočutja in konfliktov: trije ločeni pogledi na en sam trenutek, ki ga režiser skrbno in spretno uprizarja znova in znova. /…/ Zgodba o upravičenem besu se nazadnje izteče v toplo pripoved o sprejemanju. Samo videti smo morali tisto, česar pogosto ne vidimo – ali pa si ne dovolimo prepoznati.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Ljubeče detajlirana Pošast, pospremljena z melanholično glasbo [nedavno] preminulega Ryuichija Sakamota, je eden najboljših filmov leta. V njegovo zgradbo – tako kot v zbirko njegovih likov – so vtkane skrivnosti, ki jih lahko razvozlamo le s potrpežljivostjo in empatijo.«
– Natalia Winkelman, The New York Times
»Zamotana zgodba o nerazumljenih otrocih, na milost in nemilost prepuščenih reakcionarnemu svetu odraslih, prinaša tudi trenutke presunljive rahločutnosti; ta je tako iskrena in pristna, da morda celo Koreedovi najbolj predani oboževalci ne bodo zaslutili, da scenarija ni napisal sam.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Pošast že sama po sebi dokazuje čarobno moč scenarističnega poklica. Dve uri se čudimo sposobnosti filmske umetnosti, da gledalca povleče v nepričakovane dramske preobrate. Vsi liki so izjemno zanimivi – kot bi se v njihovih življenjih zrcalila usoda Japonske, prisiljene k modernizaciji in hkrati ponovnemu razmisleku o svojih navadah.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Če je le mogoče, si film oglejte več kot enkrat.«
– Anthony Lane, The New Yorker
—
Film je zelo primeren tudi za šolski ogled (za srednje šole).
Več informacij o možnostih organiziranja šolskih kinopredstav najdete na tej povezavi.
Teme za pogovor:
medvrstniško nasilje, nasilje v šoli in doma, odnos med pedagogi in starši, odnos do avtoritete, razumevanje različnih perspektiv, solidarnost, prijateljstvo, družinski odnosi, homofobija, vprašanje resnice, teža skrivnosti in laži, rašamonovska pripovedna struktura, avtorski film
Uporabno pri predmetih:
razredna ura, psihologija, sociologija, filozofija, film
