Sofia Coppola nam zgodbo Elvisa Presleyja predstavi skozi oči njegove izbranke Priscille in s tem prikaže drugo plat ameriškega mita o kralju rock’n’rolla.
Zgodba
Piše se leto 1959. Štirinajstletna Priscilla Beaulieu z družino živi v ameriškem vojaškem oporišču v Wiesbadnu. Nekega dne prejme povabilo na zabavo Elvisa Presleyja, ki v Nemčiji služi vojaški rok …
Festivali, nagrade
Benetke (nagrada za najboljšo igralko); Mill Valley (nagrada za režijo); nominacija za zlati globus za najboljšo igralko v drami; London; New York; Viennale; Liffe
Iz prve roke
»Ganili so me spomini Priscille Presley na leta, ki jih je kot mlada ženska preživela v Gracelandu. Skušala sem ujeti njene občutke, ko je vstopila v Elvisov svet in kasneje iz njega izstopila, da bi našla lastno pot. Kot umetnici se mi zdi pomembno, da svet prikažem skozi oči svojih likov, brez obsojanja. Vedno so me zanimale teme identitete, izkušnje in preobrazbe. Film raziskuje, kako Priscilla najde samo sebe, pa tudi kaj zanjo in za naslednje generacije pomeni biti ženska. Na poti v odraslost je doživela stvari, ki jih doživljajo vsa odraščajoča dekleta, vendar se je z njimi soočila v skrajno nenavadnih okoliščinah. Njena zgodba je edinstvena, hkrati pa se v njej lahko vsi prepoznamo. /…/ Priscillo so v svetu tabloidov večinoma videli kot ‘Elvisovo otroško nevesto’, meni pa se je zdelo, da lahko povem veliko bolj zanimivo zgodbo: o dekliški želji, ki se ji je uresničila, toda ne tako, kot si je predstavljala; o odraščanju v neverjetni slavi, a tudi strašanski osamljenosti; o tem, kako se ljudje naučijo živeti v mehurčkih, hkrati pa čutijo potrebo, da bi jih razbili; o moči, ki jo je Priscilla potrebovala za spoznanje, da mora Elvisa zapustiti, čeprav ga je imela rada.«
– Sofia Coppola
Kritike
»Naj vas ne preslepi navidezna mehkost Sofijine vizije ali nežnost njenega pogleda /…/. V režiserkinem pristopu je toliko drznosti, tveganja in brezkompromisnosti, toliko radikalne vneme, da se manj sposobnim kolegom zatresejo hlače. Sofia si morda res privošči nekaj frivolnosti obdobja, na primer nalakirane nohte na puhasti preprogi – slastno! –, toda iskrenost, radikalna svoboda ter karizmatičnost njenih dveh igralcev Cailee Spaeny in Jacoba Elordija so izjemno pristne. Kako ji je uspelo izvabiti takšna igralska nastopa? To pa je skrivnost, režiserkina vrvohodska umetnost nične manipulacije, njena supermoč drznosti in zena.«
– Jane Campion, Variety
»V filmu ni ‘velikih’ trenutkov; nobenih senzacionalističnih monologov, v katerih bi mlada ženska sprostila svoj bes. Sarah Flack je pri montaži uporabila številne prelive, ki film spremenijo v niz meglenih spominov. Naj Priscilla na videz deluje še tako klasično, pa gre v resnici za osvežujoč primer, kaj je mogoče doseči z najbolj formulaičnim izmed žanrov; to je portret, ki se nenehno širi in raste daleč prek svojih meja.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Nežno srce parajoči film se razvija kot dolgo, ljubeče poslovilno pismo, napisano s skrbno oblikovano kurzivo na odišavljen papir in zapečateno s krepostnim, rožnato obarvanim poljubom.«
– Jessica Kiang, Sight and Sound
»Navajeni smo, da tudi najbolj subtilni biografski filmi življenjske zgodbe spletajo v dramske loke. Sofia Coppola pa si vzpon in padec Priscillinega in Elvisovega razmerja drzne predstaviti kot dnevnik, ki preprosto teče naprej na nekakšen objektiven zenovski način, brez vsakršnih trikov ali nepotrebnega okrasja.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Režiserkin talent je v tem, da vzame zgodbo /…/ in jo navda z rožnatim sijajem dekliških spominov /…/. Ta sijaj izhaja iz vira filma, spominov Priscille Presley, ki je svoja leta z Elvisom opisala tako, kot se jih je spominjala. Zato ne gre za ‘biografski film’ o Priscilli Presley, ampak za spomine. Zgodbo, ki ne pripoveduje o svojem subjektu, temveč skozi njega.«
– Alissa Wilkinson, Vox
»Ste že kdaj imeli kakšno intenzivno izkušnjo – recimo, da ste se noro zaljubili –, ko pa ste se čez leta ozrli nazaj, se vam je zdelo, kot bi se vse zgodilo nekomu drugemu; osebi, ki je šla skozi sanje, da bi postala, kar ji je bilo usojeno postati? To je občutek, ki ga Sofia Coppola ujame v svojem tiho navdušujočem filmu Priscilla. /…/ Priscilla nas vabi, naj jo spremljamo na njeni poti, vendar ne zato, da bi nas na koncu kaznovala za svoje zgrešene sanje; to je zgodba o globoki, puščavski osamljenosti ter o tem, kako je odziv ene osebe na osamljenost druge lahko hkrati pustolovščina in usoda.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Ali potrebujemo film o Elvisu Presleyju, v katerem je Kralj le obrobna figura in v katerem ni nobene njegove pesmi? Očitno da.«
– Robbie Collin, The Telegraph
