Zgodba
Richie Bravo – pevec in zabavljač, šarmer stare šole, Casanova in tolažnik vdov – skuša v zimskem Riminiju obuditi svojo nekdanjo slavo. Možakarjev svet pa se začne podirati, ko v njegovo življenje vstopi odrasla hči in od njega zahteva denar.
Festivali, nagrade
Berlinale; Diagonale (nagrada za najboljši film, nagrada za najboljšo kostumografijo); Gijón (nagrada za najboljši film); Palić (nagrada FIPRESCI za najboljši film); Oslo Pix (nagrada za najboljši mednarodni film); IndieLisboa; Sarajevo; London; LIFFe 2022
Iz prve roke
»Rimini pripoveduje o iskanju sreče in poskusih, da bi preteklost pustili za seboj. Toda preteklost te prej ali slej dohiti, to je grenka ali pa osvobajajoča resnica, s katero se morajo protagonisti na koncu soočiti. Film govori o hrepenenju po ljubezni, trgovanju s spolnimi uslugami in osamljenosti, ki ostaja. Vse to je vpeto v družinsko zgodbo, ki zajema tri generacije.
Rimini sem izbral, ker so nas starši v petdesetih letih tja vozili preživljat počitnice na morju. Še vedno se vidim, kako se z bratom v ponošenih kratkih hlačah igram na plaži. Poleg tega smo v Riminiju našli lokacije, ki so bile v smislu podob in vzdušja izjemno navdihujoče in so popolnoma ustrezale mojim predstavam v zvezi z zgodbo.
/…/ Vloga Richieja Brava je bila ustvarjena prav za igralca Michaela Thomasa. Tako rekoč narejena po njegovi meri. Zametek ideje sega daleč nazaj. Pred približno sedemnajstimi leti, ko sem med pripravami na snemanje filma Uvoz – izvoz (Import/Export) z Michaelom potoval po Ukrajini, sem ga prvič doživel kot pevca. Nekega večera je v restavraciji, kjer je bend polnil prostor z nekakšno gostilniško glasbo, nenadoma vstal, zagrabil mikrofon in začel peti My Way Franka Sinatre. Čisto me je navdušilo, kako je s svojim glasom in karizmo v hipu očaral občinstvo. Tega prizora nisem nikoli pozabil.
Leta pozneje sva z Veroniko Franz napisala prvo različico zgodbe o Richieju Bravu, film o množičnem turizmu, sestavljen iz več epizod. Michael Thomas alias Richie Bravo, pevec in zabavljač, šarmer stare šole, Casanova in tolažnik vdov v počitniškem letovišču. Takšen je bil zaplet.
Na Richieja Brava sem se spet spomnil veliko pozneje, ko sem se ukvarjal z resnično zgodbo moškega iz Nemčije, ki je pristal v zaporu, ker je na revnem, od boga pozabljenem romunskem podeželju fotografiral gole dečke in fotografije objavljal na spletu. Nazadnje sta iz teh dveh zgodb nastala dva filma o dveh bratih. O Richieju Bravu, ki se v Riminiju na italijanskem Jadranu trudi oživiti svojo nekdanjo slavo, ter o njegovem mlajšem bratu Ewaldu, ki si v drugem filmu diptiha Šparta (Sparta) skuša ustvariti novo življenje v tujini, v Romuniji. Na koncu se jima pridruži še oče, ki trpi za demenco in životari v domu za ostarele v Avstriji. Vse tri moške je dohitela njihova preteklost.«
– Ulrich Seidl
Portret avtorja
Ulrich Seidl (1952, Dunaj) velja ob Michaelu Hanekeju za enega najbolj pomembnih, mednarodno priznanih, formalno rigoroznih in vsebinsko radikalnih sodobnih avstrijskih režiserjev. Ta ugled, ki mu je prinesel prav toliko gorečih privržencev kot strastnih nasprotnikov, je dosegel že s svojimi dokumentarci, ki jih snema vse od začetka osemdesetih let in ki so mu v mladosti med drugim prislužili oznako dostojnega naslednika Wernerja Herzoga. Leta 2001 je za svoj prvi igrani celovečerec Pasji dnevi (Hundstage) v Benetkah prejel posebno nagrado žirije, sledil je nič manj kontroverzni Uvoz – izvoz (Import/Export), nato pa še uspešna in večkrat nagrajena trilogija Paradiž (Paradies, 2012/2013). Vsi deli trilogije so bili premierno prikazani v tekmovalnih sporedih najpomembnejših svetovnih festivalov: v Cannesu, Benetkah in Berlinu. Leta 2014 je posnel dokumentarec V kleti (Im Keller), v katerem nam je pokazal, kaj Avstrijci počnejo v svojih kleteh v prostem času, dve leti kasneje pa še Safari (Safari), neprizanesljiv portret evropskih lovskih turistov v Afriki. Rimini je premiero doživel v tekmovalnem sporedu Berlinala, kasneje pa prejel glavno nagrado na graških Diagonalah. Gre za prvi del diptiha o dveh bratih – drugi del z naslovom Šparta (Sparta, 2022) govori o Richiejevem bratu Ewaldu, ki na zakotnem romunskem podeželju zapuščeno zgradbo preuredi v nekakšno šolo juda za lokalne dečke. Film s pedofilsko tematiko so zaradi obtožb o izkoriščanju otrok in zavajanju staršev tik pred predvideno svetovno premiero umaknili s sporeda festivala v Torontu; premierno je bil kasneje prikazan na festivalu v San Sebastiánu. Oba dela diptiha je Seidl združil v 205-minutni film Wicked Games Rimini Sparta (2023), ki ga je konec januarja predstavil na festivalu v Rotterdamu.
Režiserjeva uradna spletna stran: www.ulrichseidl.com
Kritike
»Richie Bravo, ki bi lahko šekspirjansko vzkliknil ‘To je zima našega nezadovoljstva’ (ali pa ‘Vse kraljestvo dam za konja’), je ultimativni produkt kapitalizma, v katerem je vse na prodaj. Kapitalizem ga je zgradil in naredil – in potem ponižal, izpljunil, osmešil. Cena mu je padla, a še vedno je na trgu. Ker ni več konkurenčen, se prostituira. Richie Bravo, popolni has-been (za kapitalizem je vsakdo has-been, pogrešljiv, zamenljiv), je obenem tudi resnica sodobnega platformnega kapitalizma, kapitalizma socialnih omrežij, ki človeka sili v to, da ima publiko, da je v neprestanem stiku z njo, da jo stalno hrani, všečka, deli – če ne fukaš s svojo publiko, ne preživiš več.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Novi film Ulricha Seidla /…/ je večplasten portret begajočega moškega, ki ga režiser slika s svojo običajno neizprosnostjo, pomešano s presenetljivo nežnostjo. /… / Rimini z genialnim Michaelom Thomasom v osrednji vlogi je evlogija izgubljencem in zgubam, razpetim med denar in ‘amore’, ujeta v čiste Seidlove kompozicije, ki iz te uničujoče družinske konstelacije izpraskajo še zadnje ostanke resnice. Še en velik dosežek in – kot najbrž ni treba posebej poudarjati – mojstrovina.«
– Markus Keuschnigg, Diagonale
»Pedantna konstrukcija Richiejevega kičastega sloga je tako dovršena, da preraste v širši razmislek o tem, kaj je dober okus. Rimini je kljub svojim nelagodje vzbujajočim vidikom resnično lep film: vsak posnetek /…/ doseže čudovito popolnost v smislu tematike in podobno velja tudi za scenografijo, ki s podobami narave kot dvodimenzionalne foto-tapete prispeva dodatne plasti lažne romantike. /…/ Richie je čudovita melanholična pošast nepoznavanja samega sebe, nekakšen anti-Veliki Lebowski. Naj se vam zdita njegova osebnost in glasba še tako neznosni /…/, pa njegove pevske strasti nikakor ni mogoče zanikati. /…/ Rimini je vulgaren, neokusen in čudovit portret starajočega se pevca šlagerjev.«
– Nick James, Sight & Sound
»V nasprotju s svojim junakom je avstrijski režiser ohranil žolč. Njegova upodobitev odcvetelega zvezdnika, izgubljenega v deževni Italiji, je hkrati jedka in melanholična.«
– Xavier Leherpeur, L’Obs
»O Seidlovih metodah se je razvnela burna razprava. Toda kako brezobziren je režiser v resnici? V Riminiju pripoveduje zgodbo o propadlem pevcu šlagerjev – in pokaže povsem drugo plat. /…/ To zimsko popotovanje na pokopališče sanj in hrepenenj bi lahko bilo sentimentalno; lahko bi bilo obračun, satira, razkrinkanje. Vendar ni nič od tega. Smo v filmu Ulricha Seidla. Na koncu obsedimo v tišini. In pogrešali bomo Hans-Michaela Rehberga. /…/ [Igralec] vas bo ganil do solz, zlasti če boste zdržali do konca – kar morate nujno storiti. /…/ Ulrich Seidl – najbolj zabaven, najbolj romantičen in najbolj človekoljuben med vsemi mračnimi avstrijskimi režiserji!«
– Elmar Krekeler, Die Welt
»/…/ srh vzbujajoča prilika o očetovih grehih, ki postanejo sinova kazen, in moralnem loku vesolja, ki se skozi generacije upogne proti najhladnejši možni pravici.«
– Jessica Kiang, Variety
»Spet enkrat se v filmu Ulricha Seidla srečajo beda, žalost in konfrontacijska grotesknost, čeprav vse skupaj kvišku vleče nekaj, kar bi skoraj – a ne povsem – lahko imenovali navadno človeško sočutje. /…/ Trpeli bodo vsi, vključno z gledalci – in v tem je nekakšna briljantnost.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Rimini dokazuje, kako za režiserja ni nujno, da ima rad svoje like. Mora pa jih ljubiti – in potem nam lahko pove vse.«
– Katja Nicodemus, Die Zeit
»Rimini je zelo nežen. To seveda ni feel-good film, a po Seidlovih merilih je nekaj velikodušnega v možnosti zveličanja, ki jo ponuja svojemu junaku in vsem okoli njega.«
– Marie Klock, Libération
»Seidlov novi magnum opus je globoko romantičen, celo žalosten. Naj bo njegova površina še tako umazana in sprevržena, se je le redkokateremu filmu uspelo tako približati patosu življenja. Michael Thomas /…/ blesti v vlogi sina, očeta, moškega. Njegovo trpljenje je ravno toliko resnično in lažno kot njegova ljubezen, njegovo petje pa je osamljeni monolog luzerja.«
– Berlinale
»Domnevno slab okus, houellebecqovski humor, žalostna poltenost; Sladko življenje à la Ulrich Seidl.«
– Etienne Sorin, Le Figaro
