Projekcijo je omogočilo podjetje Talum.
Alice Rohrwacher nas znova popelje v idilično, brezčasno okolje italijanskega podeželja s pripovedjo o prijateljstvu in neizmerni dobroti. Nagrada za najboljši scenarij in nominacija za zlato palmo v Cannesu 2018.
To je zgodba o srečanju med Lazzarom, mladim kmečkim fantom, po srcu tako dobrim, da mu pogosto pripišejo počasno pamet, in Tancredijem, mladim plemičem pod prekletstvom svoje lastne domišljije. Življenje v osamljeni pastirski vasi Inviolata kroji strašna Marchesa Alfonsina de Luna, “kraljica cigaret”. Ko Tancredi poprosi Lazzara, naj mu pomaga uprizoriti lastno ugrabitev, se med fantoma razvije prijateljska vez. Njuno nenavadno zavezništvo je za Lazzara svojevrstno razodetje, tako močno in dragoceno, da bo pripravljen potovati v času, da bi znova našel svojega prijatelja. Ko se Lazzaro prvič znajde v velikem mestu, je kot fragment preteklosti, ujet v sodobnem svetu.
Iz prve roke
»Srečen kot Lazzaro je zgodba o manjši vrsti svetosti, brez čudežev, brez posebnih ali nadnaravnih sposobnosti, brez posebnih učinkov. Gre za svetost življenja brez slabih misli o komerkoli s preprosto vero v človeški rod. Tudi druga pot je mogoča, pot dobrote, ki so jo ljudje od nekdaj zanemarjali, vendar se vedno znova pojavi in jih preizprašuje. Kot neka neuresničena možnost, ki si je pravzaprav nikoli nismo želeli.«
– Alice Rohrwacher
Festivali, nagrade
Cannes 2018: nagrada za najboljši scenarij, nominacija za zlato palmo. LIFFe 2018.
Igralska zasedba
Adriano Tardiolo, Agnese Graziani, Alba Rohrwacher, Nicoletta Braschi idr.
Kritike
»Srečen kot Lazzaro je neorealistični film o posledicah kompletnega razpada družbe in države ter slumizacije življenja. Italijanska policija na lepem odkrije zakotno, zaostalo, nerazvito, folklorno vasico (Inviolata, če smo že ravno pri tem), katere prebivalci niso le nepismeni (ni šol, ni bolnišnic, ni pokojnin ipd.), temveč tudi povsem obubožani, da ne rečem socialno mrtvi, saj napol suženjsko, ritualno, “zakupniško” tezgarijo na tobačni plantaži tiranske plemiške družine, “kraljice cigaret” (Nicoletta Braschi), ki jih je že davno spremenila v svoje večne dolžnike. A prav to je neoliberalni sen: država ne obstaja več – obstaja le še goli volčji kapitalizem, ki izgleda kot fevdalizem! Naprej v 17. stoletje!« ZELO ZA –
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V velikih zelenih očeh igralca Adriana Tardiola režiserka najde /…/ sidro za pogubno raziskovanje lažne obljube napredka in izmuzljive možnosti kolektivne sreče.«
– Erika Balsom, Sight and Sound
»Breztežna enigma, nedoumljiva obljuba sreče, ki vas nežno potegne navzgor – kot balon na koncu vrvice.«
– Peter Bradshaw, Guardian
