Zgodba
Antoine in Olga sta francoska zakonca, ki sta že dolgo tega našla svoj novi dom v odmaknjeni galicijski vasici. Tam živita mirno življenje, pridelujeta ekološko zelenjavo in obnavljata zapuščene hiše. A njuno nasprotovanje gradnji vetrne elektrarne zaostri odnos s sosedi, zlasti z bratoma Xanom in Lorenzom, ki v vasi živita že od rojstva …
Festivali, nagrade
Cannes; San Sebastián (nagrada občinstva za najboljši evropski film); Chicago (nagrada za najboljši igralski ansambel); Tokio (grand prix, nagrada za najboljšo režijo, nagrada za najboljšega igralca); Haifa (posebna omemba); Antalya (nagrada za najboljšo igralko): Sitges; Valladolid; Liffe; Solun
Iz prve roke
»Pri pravici se mi zdi zanimivo, da ni nesporna, ampak relativna. Odvisno od zornega kota, s katerega pripovedujemo zgodbo, lahko nekdo verjame, da je pravično eno, lahko pa je prepričan v ravno nasprotno. S soscenaristko Isabel Peña gledalca (in s tem tudi sebe) rada postaviva v čevlje nekoga drugega, v najbolj nepričakovano situacijo. Ko ustvarjava like, se prisiliva, da jih razumeva.
Razpadajoča vas /…/, katere prebivalci so nezaupljivi do tujcev. Brata, jezna na svet. Njuna realnost proti realnosti tujcev. Domovina kot ozemlje spora. Soočenje v smislu ‘jaz sem tu doma, ti pa ne’ … Najprej sva morala razumeti, zakaj Antoine in Olga tvegata vse, da bi v tem kraju uresničila svoj projekt. Vendar to nista bila edina lika, ki ju je bilo treba razumeti. Med pisanjem sta naju močno zanimala tudi antagonista, brata Anta, ki v vasi živita že od rojstva. Ne da bi ju skušala opravičevati, sva razumela njuno stisko, njuno sovraštvo, pa tudi strah. Prizori, v katerih se aloitadorji povzpnejo na konja, se z njim borijo, ga onesposobijo, nato pa mu odrežejo grivo, spominjajo na koreografijo, lepo in hkrati nasilno, v kateri se človek in žival neusmiljeno spopadeta, dokler eden od njiju ne zmaga. Iz kaosa nastane red, potem pa spet vse od začetka, z drugim konjem. To se nama je zdela čudovita metafora za uvod v film.«
– Rodrigo Sorogoyen
Kritike
»Sorogoyenova kamera je čisti film, z njo zna pripovedovati izjemne zgodbe, privlačno in verodostojno ujeti številne občutke, ustvariti vzdušje in hipnotizirati gledalca. Ta vizualna moč preveva tudi njegov najnovejši film Zveri. In nas vpelje v težko, mračno, kompleksno zgodbo, polno odtenkov; na začetku grozečo, v nadaljevanju uničujočo, v razpletu presenetljivo.«
– Carlos Boyero, El País
»Eden najmočnejših filmov, kar sem jih videla v letošnjem letu.«
– Catherine Deneuve
»Poleg učinkovitega poigravanja s kodi trilerja se film na novo izumlja v osupljivih transžanrskih piruetah /…/. Delo se giblje na hibridnem področju med trilerjem in minimalistično dramo ter prinaša trenutke izjemne lepote, kadar se Sorogoyen osredotoča na medsebojno naklonjenost francoskega para /…/. A to občutljivo ravnovesje porušijo zapleti, ki jih ne smemo razkriti; takrat vajeti zgodbe prevzame psihodrama v svoji najbolj eksplozivni različici. Film je morda videti bolje, če ga gledamo kot pridušeni triler in ne kot visoko dramo, a privlačnost Sorogoyenovega novega dela je brez dvoma v občutljivem ravnovesju med obema registroma.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Zveri so psihološki triler, a tudi tiha drama. Francoski film, vendar tudi španski. Zgodba o maščevanju, ki hkrati govori o upanju. Kruta podeželska tragedija globoke in črne Španije, ki pa se ne odpove razsvetljenemu glasu pravičnega, zaželenega, pravilnega, naprednega … francoskega, recimo. To je film o moških, toda z ženske perspektive. Je pa nekaj, kar ta film zagotovo ni: pastoralna elegija. Z drugimi besedami: v Zvereh je ravno toliko adrenalinskega Sorogoyena iz filma Que dios nos perdone kot tistega resnega in globokega iz drame Madre. /…/ Film veličastno naravo spremeni v prizorišče klasične tragedije s pridihom fordovskega vesterna, pri čemer vsako gesto prežame z intimno možnostjo odrešitve, ob tem pa ves čas ohranja napetost – dokler v točno določenem trenutku, ob zori, kot na sliki Casparja Davida Friedricha, ne umre kozji pastir. Osupljivo. Ne zamudite.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Rodrigo Sorogoyen, trenutno vodilni španski filmski ustvarjalec, prinaša zadušljivo delo. Spust v pekel v prelepem in surovem okolju. Srh vzbujajoč spopad moči v Galiciji, katerega podob ne boste zlahka pozabili. /…/ Režiser v tandemu z zvesto soscenaristko Isabel Peña vleče zgodbo kot nit na tesno naviti klobčič ter navdušuje z občutkom za vzdušje in suspenz. Naj bo nevarnost v prizoru resnična ali zgolj nekje v zraku, film gledalca očara in ga drži v stalni napetosti, vse dokler človeška narava ne razkrije najslabših instinktov, ki se skrivajo v senci soseščine.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Sorogoyen, vzgojen na mleku ameriškega filma sedemdesetih let /…/, pripelje tlečo grozo do vrhunca v vznemirjujoči kader-sekvenci, postavljeni v bar, spominjajoč na saloon (čisti vestern: vse je tam, vključno s tujcem, ki je prišel porušit ustaljeni red). Predvsem pa film prežame z resnično človeško dimenzijo: telesa, poškodovana od dela, dokazi o ljubezni para, sosedova rojstnodnevna zabava … Vendar to še zdaleč niso edini aduti tega družbenega trilerja, ki brez opozorila prevzame Olgin zorni kot. Če bi morala med filmi, ki so jih letos prikazali v Cannesu, izbrati le peščico, bi bil pričujoči zagotovo eden izmed njih.«
– Sophie Grassin, L’Obs
»Eden najzanimivejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije /…/ z živčno režijo ter surovo in mračno zgodbo ustvari napeto črno pravljico o ksenofobiji in razrednem boju /…/; film, ki je v enaki meri intimna družbena drama in ruralni triler.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro
»Rodrigo Sorogoyen v svojem najnovejšem in sijajnem filmu znova naslika brezupen portret človeške eksistence s pomočjo filmskih in žanrskih kodov. Če je šlo prej za triler, detektivko in dramo /…/, se tokrat z vnetim poznavalstvom in silovitim slogom odloči za vestern. Zveri so namreč vestern na enak način, kot so to bili – v angleški različici žanra – veliki (in zelo nerazumljeni) Slamnati psi (Straw Dogs) Sama Peckinpaha ali zgodnejši, mojstrski Slab dan v Black Rocku (Bad Day at Black Rock) Johna Sturgesa.«
– Fausto Fernández, Fotogramas
