Film prihaja k nam iz fonda Friedrich-Wilhelm-Murnau-Stiftung v Wiesbadenu.
Vizualna mojstrovina, ki hipnotizira. Kultna grozljivka, ki je navdihnila generacije.
Zgodba
Grof Orlok, ki živi visoko v Karpatih, je v resnici vampir Nosferatu. To odkrije mladi Hutter, ko pride k njemu na poslovni obisk. Mladenič zjutraj na vratu zagleda sledove prstov, še bolj pa se zgrozi, ko pri Orloku opazi zanimanje za svojo ženo Ellen. Sum se mu dokončno potrdi, ko vidi Nosferatuja, ki zlaga krste na voz, leže v eno od njih in se odpravi na ladjo, ki pluje proti Viborgu, kjer Ellen nestrpno čaka na moža.
Simfonija groze – sestavek skladatelja o pisanju nove glasbe
Film Nosferatu je nastal pred natanko sto leti v takrat povojni in post-epidemični klimi. Zdi se mi, da sem se pri pripravah za pisanje glasbe zaradi dogajanja v svetu v zadnjem času v take vrste vzdušje kar nekoliko lažje delno vživel. Odločilno, da je glasba, ki je precej časa tlela v meni, privrela na plano, pa je bilo spoznanje, da želim h glasbi za ta film pristopiti, kot da se giblje v nedoločenem času in kraju, kot odsev človeške psihe, ki je univerzalna in se ukvarja z več ali manj podobnimi stvarmi skozi celotno zgodovino. Povezati sem se torej želel predvsem s psihološko, ekspresionistično dimenzijo filma in skozi glasbo komunicirati s hrepenenji, osamljenostjo in strahovi njegovih likov. Tak pristop mi je narekoval morebiti bolj absolutno in bolj abstraktno glasbeno govorico.
Navdihnil me je tudi sam podnaslov filma, Simfonija groze. Murnau je zelo rad svoje filme opisoval z glasbenimi pojmi. Tudi ko sem pisal orkestersko partituro za njegov film Zora (Sunrise, 1927), je podnaslov tega filma Pesem o dveh ljudeh (A Song of Two Humans) močno vplival name. Na nek način je Murnau s filmskimi podnaslovi glasbi naložil zelo veliko odgovornost in pomembnost.
Tokrat, pri filmu Nosferatu, sem dejansko napisal komorno simfonijo, simfonijo groze. Pet stavkov s prologom oziroma uverturo ustreza pet-aktni zasnovi samega filma. Film vpeljuje različne načine pripovedi, ki se morajo zrcaliti tudi skozi dognanost in izvirnost glasbene vsebine in forme in tako na svoj način narekujejo glasbeni jezik. Primer tega so obsežna dvojna ali trojna vzporedna dogajanja, neverjetno močna intuicija filmskih likov, igre senc … Vse skupaj je kot blodnje, kot sanje, iz katerih ne moremo izstopiti vse do samega konca.
Inštrumentacijo sem oblikoval tako, da so v njej zastopane skoraj vse orkesterske skupine instrumentov in klavir. To daje partituri možnost, da lahko po eni strani zveni zelo simfonično, po drugi pa še vedno ohrani zven intimnosti človekove psihe, skozi katero se vse zrcali.
Premierno bomo partituro 27. decembra v Cankarjevem domu ob filmu v živo izvedli člani glasbenega sestava Orchestra of the Imaginary (Andrej Goričar, klavir in dirigent; Jan Gričar, sopranski in baritonski saksofon; Jaka Bobek, klarinet in bas klarinet; Primož Zemljak, rog; Ana Julija Mlejnik, violina; Nejc Mikolič, viola; Milan Hudnik, violončelo; Janez Avšič, kontrabas). Gre za zasedbo odprtega tipa, ki sem jo ustanovil lansko leto za svetovno premiero moje partiture za film Erotikon (Machaty, 1929) na Dnevih nemega filma v Pordenonu v Italiji.
Pisanje glasbe za neme film me navdušuje predvsem zato, ker lahko dam svojemu zelo osebnemu in intimnemu načinu komponiranja proste roke. Same neme filme pa imam rad, ker se mi zdi, da jih lahko kot gledalec interpretiram in doživim zelo osebno.
Ustvarjanje glasbe za celovečerne neme filme mi kot skladatelju pomeni velik izziv in zadovoljstvo. Tovrstni filmsko-glasbeni dogodki pa so pomembni tudi za filme, ki jih ozvočim, bodisi da jih ponovno oživijo bodisi da bi jim dajo morebitno spregledano pomembnost in mesto, ki jim pritiče. Želim si, da bi ta spoj nemega filma in žive glasbe tudi gledalcem in poslušalcem ponudil neponovljivo doživetje.
Andrej Goričar, skladatelj
