Glasba, ki jo poznate, in zgodba, ki je ne
Znameniti uvod v We Will Rock You, zanosa polni refren We Are the Champions, hipnotične operne vragolije v Bohemian Rhapsody … Le koga ne premami, da ne bi zapel vsakič, ko sliši te himne? Kdo si ne more kaj, da ne bi z nogami udarjal ob tla ob tako omanih ritmih? Kdo lahko pozabi trenutek, ko je koncert Live Aid leta 1985 nenadoma premaknil v peto prestavo, ko se je na oder prišopiril Freddie Mercury in občinstvo pripravil do vročičnega skupinskega petja?
25 let je že od smrti pevca skupine Queen, nastopaškega Freddieja Mercuryja, toda glasba živi naprej. Freddie je na novo opredelil in hkrati presegel mnoge stereotipe, podobno kot se glasba skupine Queen še vedno upira predalčkanju v tradicionalne žanre. Morda je ravno zato skupina takšen medgeneracijski, večkulturni in globalni fenomen.
Z emmyjem nagrajeni Rami Malek iz nadaljevanke G. Robot si je navlekel oprijeti triko, pograbil mikrofon in si nadel osebnost kralja popa v filmu Bohemian Rhapsody, glasnem proslavljanju glasbe Quennov in izjemnega življenja njihovega frontmana Freddieja Mercuryja.
Ob njem igrajo še Lucy Boynton (Umor na Orient Expressu) kot Mary Austin; Gwilym Lee (Jamestown) kot kitarist Brian May; Ben Hardy (The Women in White) kot bobnar Roger Taylor; Joe Mazzello (Jurski park) kot basist John »Deacy« Deacon; Aidan Gillen (serija Igra prestolov) kot prvi menedžer skupine Queen John Reid; Tom Hollander (serija Nočni receptor) kot njihov odvetnik Jim »Miami« Beach, ki je postal njihov menedžer; Allen Leech (serija Downton Abbey) kot Paul Prenter, ki je začel kot Reidov pomočnik in postal osebni menedžer Freddieja Mercuryja; Aaron McCusker (serija Brez sramu) kot Freddiejev dolgoletni fant Jim Hutton; in Mike Myers (Austin Powers) kot eden od vodilnih pri založbi EMI Records Ray Foster.
Režiral je Bryan Singer (Možje X, Superman se vrača) po scenariju Anthonyja McCartena (Najtemnejša ura, Teorija vsega), ki je s Petrom Morganom (Kraljica, serija Krona) tudi zastavil zgodbo. Producirala sta Graham King (Dvojna igra, Letalec) in Jim Beach (Brata Kray, Hotel New Hampshire).
Kot je predvideval Graham King, sta bila Brian May in Roger Taylor sprva glede projekta precej nezaupljiva, toda Kingovi izkazani producentski uspehi, med katerimi so tudi nagrajevani biografski filmi o legendah, kot sta Howard Hughes (Letalec) in Muhammad Ali (Ali), ter o nekdanjem uslužbencu Cie Tonyju Mendezu v Argu, so pomirili njune skrbi. »Prihajam iz obdobja velikih hollywoodskih filmov in zdelo se mi je, da si ta zgodba zasluži, da jo podamo na enaki ravni,« pravi producent. »Film je praznik glasbe, pa tudi nadaljevanje zapuščine Queenov in Freddieja, poleg tega pa povsem novi generaciji pokaže, kdo je Freddie sploh bil. Prikaže njegovo življenje v Zanzibarju, kako je emigriral v London, s kakšnimi predsodki se je bojeval med odraščanjem; njegovo plašnost in negotovost glede videza, kako se je bojeval na mnogih frontah, kako sijajen pisec pesmi in glasbenik je bil. Kako je v skupini našel svojo drugo družino, kako se je prerodil v izvajalca, ki presega vse okvire, a je vseskozi ostajal nekdo, ki so ga imeli radi vsi in ki si je lahko privoščil tudi povsem nezaslišano obnašanje – vse to pa uokvirja ustvarjanje zvoka, ki je bil za tisti čas inventiven in revolucionaren. Obdobje med letoma 1970 in 1985 se je zdelo najpomembnejše v življenjski zgodbi Freddieja in skupine, zato se vse konča z zmagoslavjem na koncertu Live Aid.«
May in Taylor ta bila skozi celoten ustvarjalni proces del ekipe – tako je tudi želel King; njuno sodelovanje je bilo porok, da bo film ostal zvest zgodovinskim dejstvom. »Film pripoveduje njuno življenjsko zgodbo, in nihče je ne pozna bolje kot onadva,« razlaga King. »Saj lahko prebereš na tone knjig in revij, si ogledaš na ure in ure video posnetkov in intervjujev; ampak ko imaš priložnost dejansko usesti se s fantoma, ki te lahko popeljeta skozi celotno njihovo zgodovino in ti zaupata anekdote o Freddieju, za katere sicer ne bi nikdar izvedel – to mi je pomenilo neznansko veliko. Vsi smo se strinjali, da filma ne bomo posneli, če ne bo vse, kot je treba – zgodba, igralska zasedba – vse ostalo se je moralo ujemati. In če potegnem črto pod vse, mi je najpomembneje, da smo vsi, ki smo sodelovali, ponosni na naše pripovedništvo, ponosni na film o njihovih življenjskih zgodbah, ki ga bodo videli povsod po svetu.«
