Obisk iz vesolja
Posjet iz svemira
Zlatko Grgić, Jugoslavija, 1964, 12 minut, barvni, malo dialogov
Deklica se igra na vrtu pred hišo. Z drevesa bi rada utrgala jabolka, zato uporabi zmaja; ta jo ponese do vej, s katerih jabolka pobere. Ko se namerava spustiti nazaj na tla, se pojavi nenavaden leteči predmet – NLP. Izstopita vesoljčka in si radovedno ogledujeta svet. Eden zaradi strahu zbeži, drugi pa spozna deklico in ji počasi začne zaupati. Deklico starši pokličejo na večerjo in vesoljček se spomni svoje mame, ki ga čaka na oddaljenem planetu, s katerega je prišel. S pomočjo dekličinega zmaja mu uspe vrnitev domov, pri tem pa med sabo in deklico pusti sled jabolčnih ogrizkov.
Moj srečni konec
My Happy End
Milen Vitanov, Nemčija, 2008, 5 minut, brez dialogov
Kaj če bi bil pasji rep več kot le del telesa, s katerim pes lahko maha? Kaj če bi rep postal njegov najboljši prijatelj, s katerim bi lahko delil kost, ki jo grize, igral namizni tenis, preživel ves dan in vso noč? To bi bil lahko resnično srečen konec in animacija to omogoča. Toda vsak srečni konec ima svoje temne lise, in če rep postane samostojen lik, bo morda hotel loviti tudi svojo mačko!
Pozor, vrata se odpirajo!
Ostorozhno, dveri otkryvayutsya
Anastasija Žuravljeva, Rusija, 2005, 5 minut, brez dialogov
Dobrodošli na postaji podzemne železnice – a vse naokoli so sami gumbi! Ti gredo v službo, uporabljajo dvigala, stojijo na peronih, vstopajo v vlake – čisto tako kot ljudje. Vsak dan, od jutra do večera. Med opazovanjem monotonega življenja pa odkrivamo majhne detajle, ki jih delajo posebne: romantično srečanje dveh gumbov, kolaps starega gumba, gumbe z njihovimi gumbjimi otroki, ne nazadnje pa mnoge vzorce, zaradi katerih je vsak gumb individualno gumbje bitje.
Virtualno virtuozen
Virtuos Virtuell
Thomas Stellmach, Maja Oschmann, Nemčija, 2013, 8 minut, brez dialogov
Eksperimentalna animacija, ki ne pripoveduje zgodbe v klasičnem smislu: ustvari gibanje tuša na belem ozadju, za katero se zdi, da sledi dramatičnemu loku uverture, ki jo poslušamo. Njuna interakcija nas spodbudi, da vidimo stvari, dogodke, mogoče celo dramo v tem, kar so v bistvu le črne oblike na beli podlagi. Film se odvija na platnu pred nami, hkrati pa se ustvarja v naši glavi.
Moja mama je letalo!
Moia Mama – Samolet
Julija Aronova, Rusija, 2013, 7 minut, malo dialogov
Različni ljudje imajo različne mame. In čeprav so vse na svoj način posebne, praktično nič ne more premagati tega, da je tvoja mama letalo. Če potuješ z njo, lahko pozdraviš vsak nebotičnik, dostaviš pošto na Eifflov stolp v Parizu ali pa s šalom oviješ vrat gore, da je ne bi zeblo. Težko je premagati to, da je tvoja mama letalo. Toda počakaj, da slišiš, kaj je moj oče!
Program je nastal v sodelovanju s Kinodvorom v sklopu projekta Cinemini Europe.
