Po italijanskem topniškem napadu sredi vojne morije, grmenja na stotine topov, strupenega plina in zračnih napadov ostaneta živa le češki stotnik Jan Kopetzky, sin bogate družine, in vojak Jakob Lindner, sin obrtnika. Sama branita položaj, topniško stražarsko mesto na pobočju Rombona, gore v Julijskih Alpah.
Stotnik je hudo ranjen in mladi, neizkušeni vojak je bil na fronto vpoklican šele pred kratkim. Odvija se enajsta soška bitka in grozi jima naslednji val napadov italijanske vojske, vendar strateško pomembne opazovalnice ne moreta zapustiti. Brez zalog hrane, vode in navodil poveljstva postane preživetje brez izgube dostojanstva in človečnosti prava eksistencialna preizkušnja. Jakob ostane na stražarskem mestu z umirajočim stotnikom. Sta visoko v gorah na višini 2200 metrov. Njuna edina zveza z zunanjim svetom je vojaški telefon.
O filmu:
Film je bil posnet v Sloveniji, na nekdanji meji z Italijo in na resničnih prizoriščih prve svetovne vojne, v Julijskih Alpah na Mangartu, ob trdnjavi Kluže, v Blejskem Vintgarju, na gradu Strmol in v filmskem studiu Viba v Ljubljani. Pri zgodovinski točnosti so avtorjem z nasveti pomagali avstrijski in slovenski muzeji ter zgodovinarji. Snemalno prizorišče je bilo oblikovano po originalnih fotografijah iz tistega časa. Vsa oprema je bila izdelana po zgodovinskih modelih. Uporabljenih je bilo tudi veliko originalnih predmetov, izposojenih iz zbirk zasebnih zbirateljev.
Režiser Marko Naberšnik o filmu:
»Gozdovi so še vedno zeleni je film o prijateljstvu, dostojanstvu in človečnosti sredi pekla in iracionalnosti prve industrializirane vojne v zgodovini sveta. Pripovedovanje o vojni je vedno občutljiva zadeva.
S producentom sva bila mnenja, da bi morala razviti zgodbo, ki bi opisala grozote vojne brez nazornih prikazov, velikih prizorov bitk in množičnega umiranja. Zato sva se odločila posneti morečo izkušnjo dveh vojakov, ki sama obtičita v gorah Julijskih Alp. Za preživetje se borita brez zalog hrane, vode in zdravil, njuna edina zveza z enoto pa je vojaški telefon. Sta topniška opazovalca, ki skozi daljnogled opazujeta nečloveško divjanje vojne. A čeprav sta le pasivna opazovalca, kruta govorica orožja v njuni srci vseka globoke rane in ju navda s strahom, občutki nemoči, cinizmom, osamljenostjo, otopelostjo, jezo in razočaranjem. Hkrati je njuna vera v osebno identiteto ter tovarištvo, človečnost in dostojanstvo vendarle tisto, kar ju v duhu ohrani pri zavesti kot človeški bitji./…/
Gozdovi so še vedno zeleni gledalcem sporoča, naj se zavedajo, da je ne glede na čas in prostor, vojna v svojem bistvu vedno klavrn rezultat političnih napak oblasti.«
NAGRADE/FESTIVALI
V uradni selekciji mednarodnega festivala Šanghaj 2014.
V uradni selekciji mednarodnega festivala Jagran 2014.
V uradni selekciji mednarodnega festivala Cottbus 2014.
V uradni selekciji mednarodnega festivala LIFFe 2014.
V netekmovalnemu programu festivala FEMF, Piran 2014.
