O filmu
V zapečatenih in sterilnih sobah je piščančji zarod pod popolnim nadzorom. Ogromna cev katapultira losose iz fjorda. Jekleni zobje režejo sončnično polje, ki se je s pomočjo kemikalij posušilo v skladu s poslovnim načrtom. Piščanci so usmrčeni in prašiči zaklani pravočasno, čeprav krave potrebujejo za smrt nekaj več časa in stroškov … Svet znanstvene fantastike je postal realnost. Proizvodnja naše hrane je spektakel, ki nam ga nočejo pokazati.
Dobrodošli na pojedino, ki je ne bomo zlahka prebavili: zaklana krava in prašič imata enako funkcijo kot lepota sončničnega polja in simetrija paradižnikovega nasada ali statični, “vermeerovski” posnetki delavcev med malico…
Film prikazuje kmetijske površine in predelovalne tovarne širom Evrope, na katerih poteka industrija hrane, ki jo vsakodnevno uživamo. To je barbarizem “korporacijskega kmetijstva” nad zaposlenimi delavci, živalmi, naravo kot golo proizvodno surovino na eni strani in sodobnimi potrošniki, katerih apetit je sokriv za vso to prehransko grozljivko, na drugi. Delavci, živali, rastline in stroji igrajo natačno določeno vlogo v stiliziranem logističnem procesu, ki nam zagotavlja današnje “prehrambene standarde”, inflacijo in dobičke subvencioniranih kmetijskih megapodjetij, distributerjev in trgovskih verig.
Kruh naš vsakdanji nam to bizarnost produkcijskega načina hrane prikazuje brez komentarja, dialogov, izjav, glasbe ali mednapisov. Dolgi kadri so posneti v horizontalnem gibanju delavskih rok in tekočega traku ali vertikalnem gibanju gigantskih dvigal in strojev ter povzročajo vtis, da gre za pošasten pogled vsevidnega očesa dobičkonosnega stroja, ki nenehno nadzoruje polja in tovarne, delavce in pridelke.
Filmska referenca režiserja Geyrhalterja je bil grozljiv kratki dokumentarni film Georgesa Franjuja o klavnicah iz leta 1949, vendar Kruh naš vsakdanji ni promocija vegetarijanstva: “Fasciniran sem s področji, ki so ljudem skrita. Podobe, ki so uporabljene v reklamah (peneče se maslo in v ozadju majhna idilična kmetija s simpatičnimi živalmi), nimajo nikakršne zveze s prostori, od koder naša hrana dejansko prihaja. Nič ni narobe z geslom ‘Jejmo organsko hrano! Jejmo manj mesa!’, toda v isti sapi je to zgolj opravičilo, ker vsi vsak dan uživamo sadove avtomatizacije, industrializacije in globalizacije. Posledice so veliko bolj nezdrave kot sama hrana” (Nikolaus Geyrhalter).
O avtorju
Nikolaus Geyrhalter je bil rojen na Dunaju leta 1972. Je avtor številnih dokumentarnih filmov (Angeschwemmt – 1994, Das Jahre nach Danton – 1997, Prypat – 1999 in Elsewhere – 2001) za katere je značilno odkrivanje neznanega in odsotnost klišejskih dokumentarističnih verbalnih komentarjev. Je ustanovitelj neodvisne produkcijske hiše Nikolaus Geyrhalter Filmproduktion, katere cilj je podpora dokumentaristom z avtorskim pristopom.
Recenzije
“Tako se danes proizvaja naša hrana. Dokumentarni film Nikolausa Geyrhalterja Kruh naš vsakdanji razkriva razosebljenost, kemijo, tvegane tehnologije in nehumanost do zemlje in živali, ki ostanejo navadnim smrtnikom skriti in nezanimivi.“
– Anton Komat
“Kar uvršča ta nenavaden film o proizvodnji hrane med najboljše naslove leta 2006, pravzaprav ni sama šokantna vsebina temveč njegova rigorozna forma”
– Manohla Dargis, New York Times
“2001:fantastična odiseja moderne produkcija hrane”
– The Nation
“Vrnitev k bolj opazovalnem stilu dokumentarnega žanra prinaša tudi glasno provokacijo, ki paradoksalno izhaja iz odsotnosti stališča”
– Boyd van Hoeij, european-films.net
“Kruh naš vsakdanji nam ne pravi le, da bi se morali pred uporabo hrane vedno najprej posvetovati s svojim zdravnikom, ampak da bi se morali pred uporabo hrane vedno posvetovati tudi s svojim psihiatrom.”
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Nagrade
Posebna nagrada žirije: Festival dokumentarnega filma IFD Amsterdam 2005
Nagrada žirije John Templeton, Cinema du reel, Nyon, 2006
Najboljši celovečerni dokumentarni film, Ashland 2007
Posebna nagrada žirije, Mexico City 2007
Grand Prix, festival okoljskega filma, Pariz, 2007
Najboljši film, Ecocinema, Atene, 2007
