“Morda se naša življenja niso iztekla tako, kot smo si jih zamislili, vendar nam je bilo tu všeč.”
Senzibilen portret ženske in matere srednjih let, ki mora po grenki življenjski izkušnji začeti na novo, prežet s pomirjujočim nočnim utripom francoske prestolnice z začetka osemdesetih let.
Zgodba
Pariz, osemdeseta leta. Elisabeth, ki mora po moževem odhodu preživljati sebe in dva najstnika, najde delo pri svoji najljubši nočni radijski oddaji. Ko v studio nekoč vstopi brezdomno osemnajstletno dekle, se Elisabeth odloči, da jo povabi v svoj dom …
Film, prežet z zvoki, glasbo in barvami osemdesetih let, je intimna družinska kronika, ki najde poezijo v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. S Charlotte Gainsbourg v glavni vlogi.
Festivali, nagrade
Berlinale; SEMINCI (nagrada za najboljši scenarij); nominacija za nagrado cezar za najboljšo izvirno glasbo; nominacija za nagrado lumière za najboljšo fotografijo; Tajpej; Karlovi Vari; Hongkong; London; Viennale; Zagreb; Solun; Liffe; Göteborg
Iz prve roke
»Ključna pri projektu je bila umestitev zgodbe v osemdeseta. /…/ Želel sem se vrniti v tisto obdobje svojega življenja, znova odkriti njegove teksture, zvoke in podobe. Občutki in barve osemdesetih so me ustvarili. Nosim jih v sebi. /…/ Takrat sem bil otrok, vendar sem od nekdaj sanjaril, da bi vzdušje /…/ doživel kot najstnik ali mlad odrasli. Vedno bom obžaloval, da scene osemdesetih nisem izkusil iz prve roke, ampak sem jo odkril šele, ko je že izginjala. Snemanje filma mi je omogočilo, da sem se tja vrnil v starosti, v kateri bi si takrat želel biti. /…/ V filmu se pravzaprav zgodi veliko: ločitev, začetek ljubezenske zgodbe, prehod otrok v odraslo dobo … To so pomembni življenjski dogodki, resnično dramatični premiki. Toda rad imam odmike in ovinke, saj je tudi življenje sestavljeno iz takšnih trenutkov. Moji filmi ne temeljijo na konfliktih /…/. V Potnikih noči se imajo liki radi, pomagajo si, skrbijo drug za drugega … Dobrohotnost in velikodušnost sta – vsaj zame – lastnosti velikih filmskih junakov. /…/ S filmi skušam izraziti svoj pogled na svet; dogodkom, ki se morda zdijo trivialni ali običajni, skušam vdahniti melodijo, poezijo, eleganco, nevsakdanjost. Snemati želim filme, ki se osredotočajo na domnevno prazne faze življenja, ‘mrtvi čas’, kot ga je imenoval Truffaut. Nočem, da film povozi njegova téma, rad imam, da téma filma ostane življenje samo. /…/ Krhkost življenja na splošno, še posebej pa krhkost ljudi – to je odnos do sveta, ki ga želim posredovati; podobno kot v pesmi Anne Sylvestre Les gens qui doutent [Ljudje, ki dvomijo]. Vsi moji liki imajo v sebi krhkost, v kateri skušam najti lepoto, tako da bi se ljudje v svoji osamljenosti počutili razumljene. To mi je všeč tudi kot gledalcu; življenje naredi malce lažje.«
– Mikhaël Hers
Kritike
»Obstajajo tihi, rahločutni filmi, katerih šepet je dovolj, da nam zlomijo srce – kot kakšna subtilno oblikovana popevka. Potniki noči, četrti celovečerec Mikhaëla Hersa, je eden izmed njih.«
– Ariane Allard, Positif
»Zdi se, da je Mikhaël Hers eden redkih filmskih ustvarjalcev, ki iščejo nežnost brez sramu ali sentimentalnosti, pa tudi brez potrebe po opravičevanju. /…/ Prepustite se očarljivemu impresionizmu tega dela. Skupaj z njim ustavite čas. Raziskujte mesto, kot bi raziskovali notranjo pokrajino. Pustite mrtvim, da pohajkujejo z vami. Sprijaznite se z mislijo, da nam bo vedno nekaj manjkalo; nekaj, česar imena ne bomo nikoli izvedeli. Saudade … /…/ Osemdeseta leta so s svojimi barvami, teksturami, zvoki in glasbo ključni lik v filmu. Režiser jih prikliče s pomočjo arhivskih posnetkov, ki jih tankočutno razporedi v svoji rekonstrukciji in tako pripomore k vtisu resničnosti. Kajti v tem filmu je vse resnično, vse je tisti neulovljivi občutek, vse je jaz, ki ga skušamo izraziti tako, da bi se čim bolj približali svojemu bistvu. ‘Tukaj govorimo o sebi, o svoji preteklosti, o svojem otroštvu. Takšna so pravila igre,’ pravi Vanda Dorval na nočnih valovih. Enako velja za pričujoči film. Je kot nekakšen most, postavljen čez čas: teče in nas ločuje od ljudi, ki jih imamo radi.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Ganljiva lepota Potnikov noči temelji na misteriju tistih filmov, pri katerih imamo občutek, da se na platnu najbolj nepomembna gesta spremeni v presunljivo romaneskno dejanje; v sublimni razcvet drobnih detajlov. /…/ Prava moč filma se skriva v na videz preprostem dejanju oživljanja preteklosti kot sedanjega časa, da bi lažje izmerili občutek izgube in bolečino minevanja. Hersovo delo, prežeto s tistim nežnim, pridušenim spleenom, ki ga pričara tekstura filma, nedvomno zato deluje tako brezčasno in spominja na opis sanj.«
– Marilou Duponchel, Les Inrockuptibles
»Mikhaël Hers se brez nostalgije ali razočaranja prebija skozi težavno desetletje, razpet med željo po svobodi ter strahom pred jutrišnjim dnem. Z likom Talulah in njeno fascinacijo nad Pascale Ogier, katere prezgodnja smrt leta 1984 je razkrila temno plat igralkinega brezskrbnega duha, pa se pokloni tudi filmu samemu.«
– Sophie Joubert, L’Humanité
»Charlotte Gainsbourg zadene pravo noto v čisto glasbenem pomenu besede: prostor pusti tišini, filmu vdahne skrivnostni ritem ter ga odene v plašč krhkosti in razočaranja. Ta pretanjena /…/ saga o naših majhnih življenjih – sled spleena obdobja, ko je pragmatizem prevladal nad ideali – je kot padajoča zvezda na oblačnem nebu.«
– Sophie Grassin, L’Obs
»Film namesto lične sociološke rekonstrukcije ali zgodovinsko-politične analize poustvarja čutno okolje, prikazano iz sodobne perspektive, da bi bolje povedal zgodbo o eksistencialnih pretresih likov, ki jih povezujejo družinske vezi in kaprice usode. V središču vsega pa so čustva. Velika, živahna, utripajoča.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Mikhaël Hers v svojem portretu življenja in minevanja časa čudovito prikaže mikročustva sedanjosti, ki napajajo negotovosti v prihodnosti, pa tudi človeške vrline in slabosti v njihovi največji preprostosti ter moč čustvenih vezi. V slogu, ki lahkotno plava na površju sveta in dogodkov, ter z izostrenim občutkom za vzdušje in majhne, a ključne odklone, je ustvaril globoko ganljivo, skoraj brezčasno /…/ ter veličastno zadržano delo. Kot poudari eden od likov: ‘Morda se naša življenja niso iztekla tako, kot smo si jih zamislili, vendar nam je bilo tu všeč.’«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
Igrajo
Charlotte Gainsbourg, Quito Rayon-Richter, Noée Abita, Megan Northam, Emmanuelle Béart, Thibault Vinçon, Laurent Poitrenaux, Didier Sandre
