Tudi miši gredo v nebesa

I myši patří do nebe

Denisa Grimmová in Jan Bubeníček, Češka / Francija / Poljska / Slovaška, 2021, 87 min, družinski animirani, sinhronizirano, 6+

Bojevita miška in plahi lisjaček se po nesrečnem pripetljaju znajdeta v živalskih nebesih. V tem nenavadnem okolju morata združiti moči in po številnih dogodivščinah postaneta prijatelja. Izjemna animirana pripoved o upanju, ljubezni in pogumu premagati na videz še tako nepremagljive stvari.

Avtorica knjižne predloge je Iva Procházková.

Zgodba

Bojevita miška Hopka in plahi lisjak Beloprsec se po nesrečnem pripetljaju nevede znajdeta v živalskih nebesih. V tem nenavadnem okolju morata pozabiti na svoje naravne nagone in na popotovanju po novem svetu združiti moči. Miška in lisjak po številnih dogodivščinah in nepričakovanih prigodah naposled postaneta najboljša prijatelja.

Animirani film Tudi miši gredo v nebesa govori o upanju, iskanju ljubezni in pogumu ter o preseganju predsodkov in celjenju starih ran. Pokaže nam, da je vse, kar se zdi že skoraj končano, lahko začetek nečesa novega, in da je mogoče premagati tudi na videz nepremagljive stvari.

Zanimivosti

Film je nastal po knjižni predlogi Miši gredo v nebesa avtorice Ive Procházkove, ki se v svojih delih pogosto dotika težjih tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladostniki. Zgodbo o živalskih nebesih je napisala tudi zaradi lastnega otroškega strahu pred smrtjo. Knjigo je v slovenskem jeziku leta 2019 izdala Založba Miš.

Film je občasno nastajal na osmih različnih lokacijah po Evropi. Celoten proces ustvarjanja filma je trajal 6 let, samo snemanje pa nekaj več kot 14 mesecev. Za film je bilo zgrajenih približno 80 kompletov kulis in ročno izdelanih več kot 100 lutk. Snemalo se je na več različnih prizoriščih naenkrat, z osmimi animatorji, zato je film v organizacijskem in proračunskem smislu največja produkcija stop animacije v češki zgodovini.

Iz prve roke

“Pri tej zgodbi mi je všeč, da govori o težavah, s katerimi se spopadajo vsi otroci, denimo o strahu. Otroci občutijo strah različno močno, a nihče se mu ne more izogniti. Pogosto sta tudi smrt in prijateljstvo temi, s katerima se srečamo že zelo zgodaj. Še ena pomembna tema so predsodki. Miška je vedno mislila, da so lisice hudobne in da se nikoli z nobeno ne bi mogla spoprijateljiti. Toda v tem vzporednem nebeškem svetu, v katerem se živali ne morejo več jesti med sabo in kjer so osvobojene svojih naravnih nagonov, miška odkrije, da ima z lisjačkom veliko skupnega, da so obema všeč iste stvari in da podobno razmišljata. Film govori o tem, da je včasih treba pretresti ustaljeni red, pa naj bo naravni ali ne.”
– Denisa Grimmová

“To je tudi film o ljubezni in samouresničitvi. Naša mala miška se trudi najti izgubljeno ljubezen, kakršno ji je izkazoval oče, preden ga je veliko prezgodaj pokončala hudobna lisica, zato se mora znebiti strahu. V tej preizkušnji ji pot prekriža še eno občutljivo bitje, lisjaček, ki prav tako išče ljubezen in bo naredil vse, da pridobi njeno zaupanje in postane njen prijatelj.”
– Jan Bubeníček

“Gre za pravo evropsko koprodukcijo. Občasno je film hkrati nastajal na osmih različnih lokacijah po Evropi. Snemanje je trajalo nekaj več kot 14 mesecev. Zgradili smo približno 80 kompletov kulis in izdelali več kot 100 lutk. Snemali smo na več različnih prizoriščih naenkrat, z osmimi animatorji, zato je bila to v organizacijskem in proračunskem smislu največja produkcija stop animacije v češki zgodovini.”
– Vladimír Lhoták

Nagrade in festivali (izbor)

– posebna omemba žirije in nagrada občinstva, MFAF Anifilm 2021
– nagrada za animirani celovečerni film, Mednarodni filmski festival za otroško in mlado občinstvo SCHLiNGEL 2021
– zlata čaša za najboljši animirani film, MFF Šanghaj 2021
– izbor za sekcijo Obzorja, MFF Karlovi Vari 2021
– MFAF Annecy 2021
– nominiran za Najboljši celovečerni animirani film za Evropske filmske nagrade 2021

O avtorjih

Denisa Grimmová

Denisa je animatorka, specializirana za 2D in stop animacijo. Režirala je več uspešnih kratkih filmov, delala pa je tudi kot scenografka, med drugim pri celovečerni stop animaciji Fimfárum – Do třetice všeho dobrého. Za svoje delo pri tem filmu je bila nominirana za nagrado češki lev.

Filmografija

2011 – Fimfárum – Do třetice všeho dobrého (umetniška direktorica)
kot režiserka
2010 – Czech Pexeso (mešana tehnika)
2006 – Lavičkáři / On a Park Bench (lutkovna animacija)
2003 – Čapí film / Stork Film (2D)
2002 – Hiccup (2D)

Jan Bubeníček

Jan je študiral na filmski akademiji FAMU v Pragi pri profesorju Břetislavu Pojarju. Kot mentor je sodeloval na delavnicah na festivalu v Šintokuju, festivalu animacije v Kobeju, Kjotski univerzi za umetnost in oblikovanje ter filmski akademiji v Jamagati. Njegov film Tři Fuové se je na filmskem festivalu v Cannesu uvrstil v izbor Kodakovih novih evropskih talentov.

Filmografija

2016 – Smrtelné historky / Murderous Tales (celovečerni animirani film)
2012 – Pirát / The Pirate (19’21”, stop animacija)
2000 – Tři Fuové / The Three Fuos (8’53”)
1998 – Ludvíkova Hlídka / Lewis’ Watch (8’58”)

Kritike

»Kot pri Čudovitem lisjaku ter filmih z Wallaceom in Gromitom tudi tukaj spremljamo stop animacijo lutk stare šole (z nekaj pomoči računalniške animacije). Zato tudi ta ponuja tisto neskončno prijetno domačo estetiko, kot da bi lahko segel vanjo in se dotaknil vsakega kosma, vsakega milimetra oguljene dlake ali vsake grčave vejice.«
– Cath Clarke, The Guardian

»Film je poln praktičnih naukov, ki jih bodo starši bržkone cenili, vključno s tem, kako pomembno je kopanje in kako nevarno je skočiti na cesto, ne da bi pogledal levo in desno. Večji odmev pa imajo globlja vprašanja, ki jih načne film, denimo da nikogar ne smemo soditi po videzu (ali mestu v prehranjevalni verigi) in da ni nikoli prepozno, da se naučimo postati boljša različica samih sebe. /…/ Podrobnosti, kot so dlaka ročno izdelanih lutk pa trava in vejice na precizno izdelanih ozadjih, odslikavajo prismuknjenost in toplino, ki sta temu mediju edinstvena, in to tudi v zgodbi, ki se ne boji postati nekoliko temačna.«
– Tracy Brown, Los Angeles Times

»Ta očarljiva stopa animacija je prava paša za oči. Film /…/ bi moral navdušiti mlajši del družinskega občinstva; starejši gledalci /…/ pa bodo prepoznali vplive, ki segajo od celovečernih stop animacij tipa Kokoške na begu in Čudoviti lisjak do bojev med plenilcem in plenom v Zootropolisu in celo pomežika studiu Ghibli /…/«
– Wendy Ide, Screen Daily

» Ni kaj, film je mračen, a otroci ljubijo mrak – v nasprotnem primeru pravljic ne bi tako požirali. In tale film, ki gre raje za nosom kot repom, je zadnji, ki bi jih podcenjeval – zato bo zanesljivo čaroben, transformativen in katarzičen. Sporočilo pa je na dlani: miška in lisjak sta smrtna sovražnika, a po smrti postaneta najboljša prijatelja – če hočemo biti torej zadovoljni in srečni, se moramo že za časa življenja obnašati tako, kot da smo že mrtvi. Kaj naj rečem – animirani film ima prav. Kot vedno. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Animacijska tehnika

Film po vizualni plati združuje stop animacijo lutk v fizičnih okoljih, digitalno 3D animacijo za nekatere živali in žuželke, ki letijo ali plavajo, ter posebne učinke, ki povezujejo fotogrametrijo, računalniško slikanje in digitalno videomapiranje, za sekvence v Gozdu vseh gozdov.

Lutkovna tehnika

Vsaka lutka ima členjeno jekleno ogrodje, ki animatorjem omogoča, da jo premaknejo v želeni položaj ali ustvarijo želeno gibanje. Vsako kovinsko ogrodje je bilo prekrito s tkanino in/ali krznom. Animirali so tudi vsako glavo (ali dele glave), da so ustvarili ustrezne izraze na obrazu in premike čeljusti ter tako uskladili govor z odpiranjem ust. V 14 mesecih so na 8 vzporednih lokacijah posneli več kot sto lutk v več kot 80 različnih scenografijah.

3D animacija

Medtem ko je potekal ta obsežni podvig z lutkami, so vzpostavili digitalna animacijska orodja za množične prizore, akcijsko sekvenco v predoru in za like, ki so leteli ali plavali, na primer majske hrošče in kita, pa tudi za metulje, netopirje, kresničke, ribe ipd.
Pri uporabi digitalnih orodij so morali paziti, da so ohranili izvirne svetove, ki sta jih ustvarila Jan in Denisa, ter tradicionalni vidik stop animacije, obenem pa so ustvarjalcem omogočili, da izrazijo svojo kreativnost, ne da bi jih pri tem skrbelo za tehnično plat izdelka kljub kompleksnosti velikega števila nalog v produkcijskem procesu (3D sledenje, ozadja, 3D animacija, posebni učinki, združevanje, kompoziting).

Intervju z Ivo Procházkovo, avtorico knjig Miši gredo v nebesa

Kako se je rodila ideja za to zgodbo?

O človekovi duši je bilo veliko napisanega, in to kljub temu, da niso njenega obstoja nikoli dokazali, zelo redki literati pa so pisali o dušah živali. To se mi že od majhnega zdi krivično. Ko nam je umrl hrček in smo ga pokopali, je bila moja sestrica zelo žalostna, zato sem si izmislila zgodbico o tem, kako duša našega hrčka odpotuje v živalska nebesa in kaj vse tam najde. Sestrico je to pomirilo, zato sem se odločila, da bom, ko odrastem, napisala knjigo o našem hrčku in njegovi pustolovščini v nebesih. Nazadnje pa je hrček postal miška.

Zakaj ste želeli povedati to zgodbo?

Skoraj vsi otroci se radi zabavajo in skoraj vsi otroci se sprašujejo, kaj pomeni smrt in kaj se zgodi po smrti. Odločila sem se, da to dvoje združim in napišem zabavno knjigo o smrti, pa tudi o prijateljstvu, natančneje o nemogočem prijateljstvu. Samo ugibamo lahko, kaj se zgodi po smrti, zato me niso skrbeli očitki literarnih kritikov, da sem se preveč oddaljila od realnosti ali da sem si izmislila nerealističen scenarij ali neprepričljiv konec. Pisanje te knjige je bila ena najboljših izkušenj, ki sem jih doživela kot avtorica. Bilo je, kot da bi se odpravila na pustolovščino, na lov za zakladom.

Zgodba o miški in lisjaku je v literaturi klasika. V čem je vaša zgodba drugačna?

To ni klasika, je moja avtorska zgodba. Tudi v drugih knjigah sem se držala tega, kar me zanima in kar hočem povedati, ne glede na to, ali sem pri tem ubrala pot, ki je bila prehojena že neštetokrat, in ali ta pot spoštuje določene umetniške in družbene omejitve ali jih ruši. Liki v moji zgodbi niso simboli ali nadomestki za teorije, ki jih hočem razdelati. So posamezniki. Rada bi, da jih otroci sprejmejo kot take in do njih kaj začutijo. Vzbujanje empatije, doživljanje čustev, to je bilo zame vedno najpomembnejše.

Igrajo (glasovi v slovenski sinhronizaciji)

Maja Kunšič, Gašper Jarni, Primož Pirnat, Borut Veselko, Blaž Šef, Matej Puc, Vesna Pernarčič, Teja Bitenc, Gašper Malnar, Iztok Lužar, Asja Kahrimanović, Uroš Smolej

Film je zelo primeren tudi za šolski ogled (za 1. in 2. triado OŠ).

Več informacij o možnostih organiziranja šolskih kinopredstav najdete na tej povezavi.

Bodite obveščeni o dogajanju
v Mestnem kinu Ptuj