Slovenski filmski center od leta 2010 sistematično podpira kakovostne programe filmske vzgoje, predlani je vzpostavil še eno novo stalnico – Slovenski teden filma. Ta se vsako leto odvije v tednu okrog rojstnega dne Franceta Štiglica, 12. novembra, mlademu občinstvu pa omogoči, da se posveti filmski umetnosti in ustvarjalnosti. V sodelovanju s Slovensko kinoteko bomo tudi letos, tokrat tretjič, poskrbeli, da bo film zaživel v razredu in v kinematografih. Ob praznovanju 30. obletnice Republike Slovenije bo Slovenski filmski center omogočil ogled izbranih filmov nacionalne zgodovine – v čas druge svetovne vojne. V kinu bodo otroci in mladostniki lahko doživeli tudi tisto pravo filmsko izkušnjo in se srečali s slovensko filmsko dediščino.
Tudi letos bo Slovenski filmski center omogočil, da bo Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo ter Filmskim studiem Viba film pripravila 3 kratke filme o filmskih poklicih (kolorist, asistent režiser skladatelj filmske glasbe), ki bodo dopolnili nabor filmov o scenaristu, montažerju, producentu, direktorju fotografije, oblikovalcu zvoka, režiserju, animatorju in filmskem igralcu), ki so nastali lani in predlani. Slovenskim šolam bodo filmi o poklicih brezplačno na voljo za ogled v razredu in bodo dostopni na posebnih spletnih povezavah. S projektom povezujemo, gradimo most med šolo in kulturnimi ustanovami, predvsem pa povečujemo dostopnost, sistematičnost in dolgoročnost filmske vzgoje tako v vrtcu in šoli kakor v kulturnih ustanovah; (domači) film in filmsko ustvarjalnost približujemo različnim generacijam po vsej Sloveniji ter spodbujamo več koordiniranih formalnih in neformalnih oblik filmske vzgoje.
Slovenski teden filma nastaja s podporo Ministrstva za kulturo, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in Zavoda republike Slovenije za šolstvo.
PONOVNI POGLED. Mislimo film, premislimo film.
Med ključne tematike ustvarjalnosti nacionalnih kinematografij se uvrščajo vprašanja, povezana z zgodovino naroda in pomembnimi razvojnimi problemi samoosvobajanja, z dilemami oblikovanja narodne zavesti in z zgodovinskimi osebnostmi, ki so v teh procesih najintenzivneje sodelovale. Največja pozornost se praviloma posveča tistim obdobjem, dogodkom in ljudem, ki so pustili najgloblji pečat – to pa so pogosto najbolj travmatske in tragične situacije iz (pol)preteklosti, pa tudi iz novejšega časa. Z razmahom fotografije in filma, ki kot umetnost in medij lahko prikažeta, »oživita« in premislita domala kateri koli dogodek iz preteklosti, je starodavna veda: historiografija, »zapisovanje preteklosti«, dobila svojo mnogo mlajšo, a izjemno prodorno dvojčico: historiofotijo, »upodabljanje preteklosti«.
In tako je nastopila priložnost, da se v minuli čas podajamo vedno znova, z željo po ponovnem vpogledu v nekdanja dogajanja, z zavestjo o nujnosti njihovega ponovnega prikazovanja, preizpraševanja njihove dejanskosti in premišljevanja njihove nekdanje (ne)smiselnosti ter aktualnega pomena za današnji čas.
Tej možnosti tematsko sledi vizija letošnjega Slovenskega tedna filma, ki se z izborom najintenzivneje podaja v ponovno obravnavo enega najbolj travmatičnih obdobij nacionalne zgodovine – v čas druge svetovne vojne, v njeno neposredno dogajanje, pa tudi v njene tragične bratomorne temne strani, ki so pustile globoke rane v zavesti posameznikov, družbe in naroda. Večina izbranih del se tako posveča težkemu obdobju vojne in njenih posledic za tiste, ki so bili na »napačni strani« neposredno po njej. Drugi del izbora se skozi dogajanje v sedanjosti osredotoča na preteklost. Najbolj oddaljen je poklon eni najvidnejših osebnosti v naši zgodovini – pesniku Francetu Prešernu. Precej bližja se podaja skorajda v sodobni čas – v obdobje po nacionalni osamosvojitvi, ki ga je med drugim zaznamoval fenomen »izbrisanih«, tj. tistih, ki so z administrativnim posegi ostali brez slovenskega državljanstva. Vmesni čas med najbolj oddaljenim obdobjem obravnave ter aktualno najbližjim dogajanjem zajema delo, ki se umešča v šestdeseta leta dvajsetega stoletja in obravnava eno takrat globalno najbolj zanimivih tematik – svetovni boj za prevlado v osvajanju vesolja in vlogo nekdanje skupne države v njem.
Skladno z raznorodnostjo problematik, ki jih izbrani filmi obravnavajo, so raznovrstne tudi filmske oblike, s katerimi se jih posamezni ustvarjalci in ustvarjalka lotevajo. Prevladujejo sicer celovečerni igrani filmi, ki pa se močno razlikujejo v avtorskih pristopih, estetskih težnjah, žanrskih izhodiščih in pripovednih oblikah. Poleg njih ponuja izbor še dokumentarni pogled – Otroci s Petrička in svojevrstno obliko igrano-dokumentarnega filma – Houston, imamo problem!
Na čelo izbora se tako kronološko kakor pomensko uvrša film Nasvidenje v naslednji vojni (1980) – edini, ki sicer ni delo slovenskega režiserja, a je nastal v domači produkciji in po romanu Vitomila Zupana. Živojin Pavlović, eden najvidnejših ustvarjalcev novega jugoslovanskega filma oziroma »črnega vala«, nam v njem partizanski boj ter reakcije posameznika na izjemne razmere vojne in revolucije prikaže izrazito samosvoje, predvsem pa drugače od večinske produkcije partizanskih filmov. Eden redkih poosamosvojitvenih pogledov na partizanski boj, Piran-Pirano (2010) Gorana Vojnovića, na svojstven način pripoveduje o prepletanju usod otrok različnih narodov (slovenskega, bosanskega in italijanskega), ki jih je vojna zaznamovala tako izkustveno kakor čustveno. Srhljivo dejstvo povojnih pobojev tematizira film Rudar (2017) Hanne Slak z upodobitvijo življenjske zgodbe Mehmedalija Alića, rudarja, ki je v rudniku Huda jama nad Laškim, v danes znamenitem Barbarinem rovu, marca 2009 odkril enega največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč. Vendar njegova zavzemanja za izkop, identifikacijo in pokop posmrtnih ostankov žrtev niso ustrezala nadrejenim, zato so ga malo pred upokojitvijo odpustili. Drugo plat tovrstnih ali podobnih tragedij – usodo otrok staršev, ki so končali v (odkritih in še neodkritih) grobiščih, prikazuje dokumentarec Mirana Zupaniča Otroci s Petrička (2007). Film podaja pričevanja posameznikov iz otroškega taborišča Petriček o metodah, s katerimi so jim poskušali izkoreniniti staro, nesprejemljivo identiteto in jim vsiliti novo, »pravilno« in ideološko sprejemljivo.
V vmesni čas, ki so ga v svetovnem merilu zaznamovala t. i. »hladna vojna« in vrsta njenih oblik borbe za prevlado med ključnimi velesilami, se umešča film Žige Virca Houston, imamo problem! (2016). Kvazidokumentarno delo filmske oblike, ki je zaradi svojega posmehljivega tona znana tudi pod oznako »mokumentarni film«, obravnava mit o domnevnem tajnem vesoljskem programu, ki naj bi ga izpopolnili v Jugoslaviji pod Titovim vodstvom, in njegovi, prav tako nedokazani, prodaji ameriški vladi, ki si je prizadevala v vsem prehiteti največjega sovražnika, Sovjetsko zvezo. S pronicljivim humorjem je prežeta tudi zgodba iz povsem drugega časa: Oda Prešernu (2000) Martina Srebotnjaka je sodoben, hudomušen in satirično prebojen portret iz boemskega življenja slovenskih umetnikov, ki životarijo na družbenem obrobju in si na vse načine prizadevajo priti pod reflektorje slave, s kakršno se ponaša največji slovenski pesnik. Prav tako aktualno, a obremenjeno z mnogo bolj travmatično tematiko, je časovno najnovejše delo izbora, film Izbrisana (2018) Mihe Mazzinija. V njem avtor pokaže, kako za posameznika niso nujno travmatične samo vojne, revolucije, pogromi in različne oblike terorja, ampak da ima usodne posledice lahko tudi nezakonita birokratska gesta, s katero je bilo iz registra stalnih prebivalcev Slovenije leta 1992 izbrisanih preko petindvajset tisoč ljudi.
V skladu s poslanstvom in vizijo projekta bo osrednja pozornost pripadla digitaliziranemu in restavriranemu filmu Nasvidenje v naslednji vojni, s katero se nadaljuje prepotrebni proces ohranjanja domače filmske dediščine. Za vse izbrane filme bodo v nadaljevanju pripravljena spletna učna gradiva s predlogi za poučevanje, preučevanje in pogovore ob projekcijah.
Dr. Andrej Šprah, Slovenska kinoteka
